Moj otrok je sovražil pisanje!

“Kot psihoaromaterapevtka sem poskrbela, da je moj otrok super samozavesten 🙂 Edini med vsemi udeleženci jesenske skupine, je sebe ocenil pri samozavesti z 10-ko 🙂 Otrok, ki ima/je imel izzive pri pisanju. Namreč … sovražil je pisanje!

Kako sem dosegla tako visoko samozavest in kako sem otroka dislektika pripravila na dobre pisne rezultate?

Moj otrok, fantek, star 11 let, dislektik, je imel izzive predvsem pri pisnem ocenjevanju. Najino delavnico “Učim se pametno”, je obiskal že kar 3-krat.

Kaj sem opazila?

Po prvi delavnici je dobil potrebne veščine, da je začel razumeti, kako in zakaj se sploh učiti. Kakšen tip učenja mu sploh odgovarja, kaj je on pripravljen delati. Njegov največji izziv: sovražil je pisanje. A tudi ta izziv sem uspela s pomočjo psihoaromaterapije premagati. Pisanja ne sovraži več, prijatelj s pisanjem tudi ni ravno, a našel je načine, kako kot dislektik napisati obnovo, spis, prepis ipd. Po prvi delavnici je ugotovil, da zelo rad riše 🙂

Z udeležbo v drugi delavnici je zares dojel, kako koristno je učenje z asociacijami. Dobil je veselje, da je sam zasnoval  svoje miselne vzorce, katere sva potem skupaj naredila do konca. Začel se je učiti ob glasbi, ki mu še dodatno pomaga pri fokusu. Zelo si je zapomnil tudi, kje vse se lahko uči. Mimogrede, ne za mizo in ne na stolu :-).

Po koncu tretje delavnice, je začel čisto samostojno pristopati k učenju. Sam dela svoje miselne vzorce, ki so sedaj samo risbe. Sam označi pomembne zadeve v učbeniku, sam se zaveda pomembnosti efektivnega učenja – se pravi, z nekim normalno vloženim trudom in časom, ki ga ima kot dislektik, pride do izjemnih rezultatov. Takšnih, s katerimi je zadovoljen predvsem on sam … posledično pa tudi midva z možem.

Občasno mu še pomagamo pri učenju, predvsem tako da ga vprašamo snov in če kaj ne zna, predebatiramo.

Trenutno potrebuje največ podpore pri dojemanju časa, saj NIMA občutka za čas. To v praksi pomeni, da ga moramo med učenjem “vrniti” k stvari. Njegove misli švigajo in se zelo hitro ustavijo pri za nas oz. šolo, v tistem trenutku nepomembni zadevi, a zanj seveda še kako pomembni 🙂

Samo dotik in spet je v ‘tem’ trenutku, pri stvari.

Ko sem se spoznavala z disleksijo, so mi vsi po vrsti rekli, da bo vedno potreboval kar veliko podpore in pomoči. Moram reči, da je po treh delavnicah te moje podpore vedno manj. Njegova samostojnost in učinkovitost učenja je neprimerljivo boljša, kot je bila leto nazaj.

Opažam, da je z učenjem učenja podobno kot s šoferskim izpitom: vaja, vaja, utrjevanje, dograjevanje in rezultat je viden.

Tudi ko že osvojiš osnovne tehnike, jih s ‘šolo varne vožnje’ izpopolniš. Nove situacije, drugi pogledi na situacijo, druga dojemanja in druga zrelost.

In tudi jaz sem se po najini prvi delavnici (op. z mano) pridobila kar veliko dodatnega znanja, kako drugače, kot je moj način, kako sploh pristopiti k učenju.

Otroci niso mi. Malo je verjetnosti, da jim bo odgovarjal naš stil učenja. Se pravi, spet jim nekaj vsiljujemo, kar jim ni pisano na kožo. Kar niso oni. Spet muka, spet upor, spet prepiri.

Zakaj čez vse to, če obstaja druga pot. Verjeli ali ne, otrok drugega sliši drugače kot nas, tudi če mu govorimo enake stvari.”

Jasmina