Dobrodošli v Rumeni hiški, dragi starši, učitelji, vzgojitelji, stari starši!

Moje ime je Lea.

Mama trem deklicam, žena, prijateljica, predavateljica, svetovalka, mentorica.

Pravijo, da je o sebi govoriti (ali pisati) najtežje. Se strinjam 🙂 Vsak me vidi drugače. Tudi sama sebe. Zato je najbolje, da me pokličete in začutite mojo energijo.

Potem boste vedeli, ali vam lahko pomagam.

Veliko pa lahko povem in pišem, če ste se znašli v zagati:

  • ko enostavno ne veste, zakaj otroku v šoli ali pri učenju ne gre tako kot bi želel-i,
  • ko opažate, da se uči na pamet,
  • se vam zdi, da izgublja voljo in motivacijo za učenje,
  • se sprašujete, kako privzgojiti odgovornost in samostojnost za šolsko delo.

Poleg tega pa se zdi, da se preveč vključujete pri domačih nalogah ali pri samem učenju.

Ne zmore sam, ne ve kako, se zasanja … zmanjkuje vam idej, kako sploh lahko še pomagati. Hkrati pa se vam čedalj bolj zdi, da ponovno delate osnovno šolo … namesto otroka.

Tisti dragoceni popoldanski čas bi raje preživeli kot družina, po lastni izbiri, kajne?

Seveda, popolnoma razumem.

Imam tri dekline (vse šoloobvezne) in dokler nismo imeli stika s šolo, mi le-ta ni predstavljala … problem, izziv, tisto čemur je treba posvečati vsakodnevno pozornost. Saj otrok obiskuje šolo, ne jaz!

Motila sem se.

Zakaj vem, kako se počutite?

Prvi šok sem doživela pri najstarejši, ko je prestopila prag 4. razreda. Pred tem delo za šolo ni bilo potrebno. Skrbelo me je le, kako bo z delovnimi in učnimi navadami?

Dokler se v 4. razredu ni pojavila TISTA družba! In abstraktni pojmi, ki jih je treba doživeti, da jih razumeš, ne samo naučiti.

Kaj sploh pomeni “učiti se”? KAKO? To so bila vprašanja 9-letnice.

Kdaj sem se začela jaz učiti? Veliko veliko kasneje.

In sva začeli … korak za korakom je spoznavala, kaj pomeni “učiti se”. Ni bilo vedno lahko (otrok se svojemu staršu zelo rad upira), ampak moja potrpežljivost se je obrestovala.

Danes ve, kako se izogniti učenju na pamet in katere metode ji ustrezajo, da si hitreje zapomni (tekom šolanja vem, da se bodo še spreminjale). Ne skrbi me za delovne ali učne navade.

Drugi šok sem doživela pri srednji deklici, ko sem ugotovila, da ji matematika “ne gre”. Ob mali A. sem spoznala, kaj dejansko pomeni »NLP-jeva sestavljanka učenja« in da učenje res ni samo sedenje za mizo ter branje in izpisovanje.

Ob njej sem spoznala, kako pomembne so besede, ki jih otroku izrečemo. Kako pomembna je pohvala in spodbuda, sploh ko otroku ne gre tako kot bi si želel. Prehitro je ponotranjala sporočila odraslih (učiteljev in naju, staršev) … večjo težo so imela tista, ki jih mnogokrat izrečemo nezavedno, pa pogosto imajo ravno ta negativen prizvok.

Hkrati pa še ena priložnost za mojo osebno rast … biti pozoren na svoje misli in besede, ki jih izrečemo samemu sebi ali drugim.

Tretja deklina? Je šele prvošolka, s polno žlico srka znanje. In je hkrati moja tretja »življenjska učiteljica«.

Odločila sem se:

  • da si ne želim popoldnevov preživljati ob otrokovih domačih nalogah,
  • da si ne želim vsakodnevnih prepirov o šoli,
  • da se ne želim ponavljati v nedogled in vpiti na vrh stopnic: “Pojdi se učit!”

Namesto tega se vprašam: KAJ LAHKO NAREDIM DRUGAČE? Kako lahko pomagam v tem trenutku?

Ali si otrok moje pomoči sploh želi?

Kdo biti kot starš, ko nam otrok stopi na žulj?

Ne, na vzgojo nas nihče ni pripravil. Prav tako tudi na učenje ne. Ko je potrebno vzeti učbenik v roke in si zapomniti čem več podatkov.

Največja pohvala zame je bila: »Mami, učenje s tabo je pa fajn.«

Razumem vas, da si otroku želite pomagati … pa se sprašujete, kako.

Naj vam povem, da ni potrebno, da omemba šole vedno izzove prepir. Odgovornosti za šolsko delo se je potrebno naučiti, samostojnosti se je potrebno naučiti, tehnik učenja se je potrebno naučiti … nekateri odgovornost sprejmejo zelo kmalu, drugi nekoliko kasneje.


Ampak sama menim, da je bolje vskočiti kot prepustiti.

In v Rumeni hiški, veseli barvi sonca in pozitivne energije, gradimo znanje. Znanje o tem, kako se uspešno učiti in kako postati boljša verzija samega sebe.

Boljši učenec ali učenka, boljša mama in boljši ata.

Tu sem, da vam pri tem pomagam.

Lea, mentorica za uspešno učenje,

univ. dipl. pedagoginja, ILE Learning Coach, MISP inštruktorica za masaže otrok v šolah in vrtcih ter učiteljica razmišljanja po E. de Bonu (CoRT 1 in CoRT 4).

 

Svoja znanja in praktične izkušnje z veseljem delim v predavanjih, delavnicah, svetovanjih.

Vsak otrok ali starš v moje življenje doprinese košček sestavljanke, ki ga skozi svetovanja in predavanja delim dalje.

Vesela in počaščena bom, če se mi boste na potovanju v svet »starševstva, vzgoje in učenja« pridružili.