Tri deklice. Vse iz istega gnezda, pa tako različne. Ena na pragu pubertete, druga z eno nogo v igračah z drugo v šolski torbi (med obveznostmi in igro), tretja v brezskrbnem predšolskem obdobju med malimi prijateljčki. Če prva ni imela večjih težav v šoli, je (bilo) zato več dela z drugo.
Kljub temu, da je bila noro navdušena, da gre v šolo in bo končno dobila svojo torbico, peresnico, svoje zvezke, barvice in flomastre, je bila po nekaj mesecih razočarana. Še posebno takrat, ko je učiteljica vzela rdečo kemiko in popravljala po njenem zvezku. To ji absolutno ni bilo všeč. Bolj sem ji dopovedovala, da učiteljica pač mora popraviti napake, zato da bo videla kaj naredi narobe in to popravila, bolj se je upirala … in zapirala vase.
Čakaj, saj je šele 1. razred!? Moj tipično starševski pristop (da sem se postavila na stran šole oz. učiteljice) pri njej sploh ni deloval. 1. razred, pa že zagrenjena in s slabim mnenjem o sebi? Kaj delam narobe, kaj lahko naredim? Ali sploh lahko kaj naredim, če nisem prisotna v razredu? Tam, kjer se dogajajo premiki v glavah in ustvarjajo prepričanja. O sebi, o učenju, o sposobnostih…
Neverjetno kako hitro lahko otrok ustvari slabo mnenje in prepričanje, da v nečem ni dober. Se sploh zavedamo (učitelji in starši) kako pomembna je pohvala, iskanje dobrega v otroku, poudarek na dejanjih (ki jih ne odobravamo) in ne na osebnosti (ti si neumen, ti nič ne znaš)? V tistem obdobju sem slučajno naletela na metodo »zelene olovke« oziroma metodo zelenega svinčnika (blog Tatjane Ivanko). Ker se mi je zdela metoda noro zanimiva, sem jo seveda preizkusila. Lahko povem, da mi je padla v naročje ravno ob pravem času.
Bistvo metode je, da preusmerimo pozornost od slabega k dobremu. Ko se otroci učijo pisanja črk, je potrebno veliko vaje. Tudi doma. In večinoma uporabimo način, ki ga najbolj poznamo, ko otroku popravljamo zapisane črke. Vzamemo rdeč kemik in poudarjamo napake. Tako delajo v šoli danes in tako so delali pred 30 leti.
Kam gre fokus, ko poudarjamo napake? Na napake! Na tisto, kar ni dobro, kar ni v redu! Nekateri otroci bodo način popravljanja napak z rdečim kemikom vzeli kot dobronamerno, nekateri pač ne. Naša prvošolka je spadala v drugo skupino. Med tiste, ki jim napaka ni naredila klika v glavi »to moram popraviti«, ampak klik »nisem dobra, ne gre mi«. In tudi tu se začnejo prepričanja, ki nam sledijo v odraslost. Marsikatera pa nam pogosto ne koristijo.
Kako pa se bo otrok naučil pravilnega zapisovanja črk, če ga ne popravim? Enostavno. Tudi če ne dajemo pozornosti napakam, bodo te izginile. Otroci želijo dobro opraviti nalogo. Namesto rdečega kemika sem v roke vzela zeleni kemik in v vrstici črk obkrožila tisto najboljšo, najlepšo. Včasih jo je bilo kar težko poiskat, lažje bi bilo pri vsaki črki nekaj malega popravit 🙂 Pa vendar se je vedno našla tista najlepša v vrstici. Eno sem obkrožila jaz, eno je obkrožila ona. Pri vajah pisanja je postala motivirana – ali bova izbrali isto, najlepšo črko? Fokus se je iz »ne gre mi« preusmeril v »gre mi, dobra sem«.
In čemur namenimo pozornost, tisto raste. Poizkusite. Pohvalite.