Prejšnjič sem pisala o napakah, ki jih delamo starši, ko imamo pred seboj šolarja … a napak ne delamo samo starši, ampak tudi otroci.
Izbrala sem 5 najpogostejših napak naših šolarjev.
A brez skrbi … vse so rešljive …
1. ... se učijo na pamet.
Mislim, da že skoraj vsak, ki pri meni začne s treningom učenja, ve kaj ga bom vprašala … »kako se učiš?«
In najpogostejši odgovori: berem dokler ne znam NA PAMET … berem, samo berem … naredim izpiske in potem iz njih berem, dokler ne znam … preberem snov, mami me sprašuje (kar vodi k temu, da se skupaj učita, kajne) …
Ne spomnim se, da bi kdaj dobila še kak drugačen odgovor.
"Berem, dokler ne znam na pamet..."
Učenje na pamet je pasivno učenje. Ko je snovi malo (kar lahko rečem za 1. in 2. razred, kasneje se že snov kopiči in poglablja), jo z branjem lahko predela. Ker pa gre za starost, kjer otroci sami še ne znajo brati, jim pomagamo mi. Jim snov preberemo in o njej debatiramo, če je potrebno. Klasičnega učenja v tej starosti ponavadi še ni oz. ga zlahka vkomponiramo v vsakdanje življenje. Večji poudarek je na spoznavanju in učenju črk in števil, grafomotoriki, pisanju, računanju.
Nekako od tretjega in četrtega razreda dalje se začne učenje. Kolikor se le da, iščemo vzporednice z vsakdanjim življenjem, a to postaja čedalje težje. Vse bolj spoznavamo, da so potrebne določene tehnike učenja. Če na tej točki starši zamahnemo z roko in menimo, da bo naše navodilo »uči se« dovolj, lahko le-to pripelje do … učenja na pamet.
Skorajda ne morem kriviti otrok, da se ne znajo učiti. Ne znajo se, ker jih tega ne naučimo! Ne v šoli, ne doma. Ok, so izjeme, a večina otrok se ne zna učiti in se poslužujejo piflanja
"Če na tej točki starši zamahnemo z roko in menimo, da bo naše navodilo 'uči se' dovolj, lahko le-to pripelje do … učenja na pamet."
Branje knjige in branje učne snovi … med njima je gromozanska razlika! Kar poskusite … preberite pet strani knjige in pet strani zgodovine za 7. razred. Kmalu boste vedeli, o čem govorim 🙂
Če želite, da se nauči tehnik učenja, mi pišite na lea@rumenahiska.si.
2. ... si ne vzamejo odmora.
Raje tri ure učenja brez premora, kot podaljšati »učenje« za nekaj minut, ko vključimo odmore.
Pozor! Pomembna je kvaliteta učenja, ne kvantiteta!
Lahko se učijo tri ure, pa si nič ne zapomnijo, in lahko se učijo eno uro, pa zapomnijo veliko. Kaj je bolje?
Zakaj si lahko v kratkem času zapomni več? Zaradi tehnik učenja in zaradi odmorov, ki so med učenjem nujni. Vrnite se v čas OŠ, SŠ, fakultete (po želji) … ali se spomnite, da vam je pogosto od gradiva najbolj ostalo v spominu tisto kar ste se učili najprej in tisto, kar ste se učili nazadnje? Meni se je to konstantno dogajalo. Razlog je pomanjkanje odmorov. Kratkih odmorov. Ne smejo biti predolgi, ker se zlahka zamotimo z drugimi stvarmi, ki pritegnejo pozornost … in so večinoma bolj zanimive.
"Pomembna je kvaliteta učenja, ne kvantiteta!"
Dragi starši, če si otrok ne vzame odmora, takrat je dovoljeno, da ga zmotimo, mu porinemo v roke koš za smeti (ki naj jih odnese ven, svež zrak ne škodi), odprimo okna in prezračimo prostor. Navadimo jih, da so odmori prav tako pomembni kot pravilno učenje. Tu mislim na aktivno učenje, kjer ne gre za branje, ampak za uporabo tehnik učenja.
3. ... se učijo zadnji hip.
Ne vem, kako je pri vas, ampak pri nas je tako: 3. in 4. razred ne mine mesec, ko se ne bi kakšno ocenjevanje pozabilo.
Nedelja zvečer.
Ko se pripravljajo torbice za naslednji dan.
Ups! Mami! Jutri pišemo družbo!
Včasih imamo srečo, da je test v torek in pridobimo en dan!
Da ne bo pomote … torbice se odprejo že v petek, ko se delajo domače naloge. In vsak petek vprašam po morebitnem ocenjevanju kakšnega predmeta. »Ne, nič nimamo.« Do nedelje zvečer, seveda.
"Ups! Mami! Jutri pišemo družbo!"
Takrat moje sopihanje in pridiga nima nikakršnega učinka, to sem hitro ugotovila. Slabo se počutim jaz in slabo se počuti ona. V stanju stresa in stiske pa se bo zelo malo naučila in celo zapomnila. Pomislim, kolikokrat se je meni zgodilo, da sem v zadnjih trenutkih še delala na projektu. Oh, velikokrat.
Kaj sem takrat potrebovala? Nekoga, ki mi bo rekel »vse je v redu, skupaj bova poiskala rešitev, tokrat ne bo popolno, naslednjič pa bo«. To je vse. Brez pridige, ki bi nakazovala, da sem zaradi svoje pozabljivosti, slab človek … neumna … neodgovorna itd.
Ko imamo starši cilj, zakaj se odločimo pomagati otroku (razlogi pa so različni), se z učenjem zadnji hip zgodi naslednje:
- se zreducira (tu in tam še kakšno pozabljeno ocenjevanje ali sploh nič)
- otrok spozna, kdaj se mora začeti učiti, da bo dovolj časa za vso snov
- otrok se vedno uči zadnji hip, kljub našim nasvetom … a to je njegova odločitev (drugače trenutno še ne zna delovati)
- ko prakticira učenje zadnji hip, se poslužuje aktivnih tehnik učenja
Vsak otrok je unikat in vsak otrok deluje na svoj način. Kot starši moramo to dejstvo sprejeti, pokazati možnosti … potem pa je v določeni meri odločitev za učenje zadnji hip, otrokova. Posledice te odločitve naj nosi otrok, ne glede na to, ali se je izkazala za dobro ali slabo (kaj pa je slaba odločitev in za koga?) odločitev.
Ocena je povratna informacija, sporočilo, kako naslednjič.
4. ... ne poskrbijo za zmagovalno držo.
S kakšnim nastopom stopimo pred tablo, … kakšne misli imamo, ko je pred nami test, … kakšen je samogovor, ko čakamo, da se začne ura … pa vemo, da bomo pisali test ali bili vprašani …?
"Kako dvigniti energijo, ko imam pred seboj nalogo, ki mi ne predstavlja 'najvišje radosti'."
Že vrabci na drevesu čivkajo o tem, kakšno moč imajo naše misli. Pogosto se tega začnemo zavedati šele v odrasli dobi. Uporabljamo afirmacije (pred kratkim sem spoznala celo aformacije), preusmerjamo misli na pozitivno, smo pozorni na telesno držo (s katero zlahka določimo tudi svoje notranje počutje), iščemo načine, kako dvigniti energijo, ko imam pred seboj nalogo, ki mi ne predstavlja 'najvišje radosti'.
So tega vešči tudi otroci/najstniki?
Vsakodnevno jih postavljamo pred takšne izzive. In ne bom pozabila letošnjega januarja, ko smo na individualnih programih ves mesec delali samo na miselnosti. Ne na tehnikah učenja, zvezke in knjige smo pustili ob strani in se posvetili samo miselnosti. Kako se miselno pripraviti na ocenjevanje. Kako opraviti s tremo. Večina jih je takrat potrebovala le sprostitev telesne napetosti in fokus na »zmorem, znam« (za to obstaja posebna tehnika).
Navsezadnje jim je uspelo. Zmagovalna drža!
5. ... se predajo malodušju "ne da se mi".
Ne da se mi naredit naloge, ne da se mi poslušat, ne da se mi učit, ne da se mi … Označimo jih za lene, a zgodba »zakaj se mu ne da« je lahko za vsakega otroka drugačna.
Tu smo, da to zgodbo razvozlamo in poiščemo načine in možnosti, da otrok zmore preseči svoj »ne da se mi«. Smo v šolskem sistemu, kjer nekateri obveznosti izdelujejo z lahkoto, drugi ne. Kjer »ne da se mi« ne dopuščamo, ne pride v poštev, posameznike mečemo v isti koš in od vseh zahtevamo enako. Grozljivo!
"Zgodba 'zakaj se mu ne da' je lahko za vsakega otroka drugačna."
Tudi jaz imam dneve, ko se »mi ne da«, vi tudi? Takrat si dovolim začutiti in doživeti občutek »lenobe«, enako naredim pri svojih otrocih … ko se prepustimo občutku »ne da se mi« in se mu ne upiramo z vsemi štirimi, hitreje pridemo do »da se mi« 🙂
Pri tem jim lahko pomagajo eterična olja, umirjena glasba, starševski dotik z masažo, pogovor …
V takih trenutkih pa je super prepoznati tudi svoje motilce. Kaj me zmoti med učenjem? Je to telefon, ki cinglja s sporočili, hrup iz sosednje sobe, glasovi iz otroškega igrišča, lakota, žeja, predmet na mizi ipd.
Ti motilci zlahka jemljejo pozornost in so prava vaba, ko se nam »ne da«.
In kaj lahko naredijo naši šolarji, da se tem napakam izognejo?
Za vašega šolarja ali šolarko sem pripravila "checklist" KAKO NAJBOLJ POGOSTE NAPAKE SPREMENIŠ SEBI V PRID?, da hitro najde rešitev, ko prepozna trenutno stanje:
✔️ ko se uči na pamet
✔️ ko si vzame premalo odmora (ali preveč)
✔️ ko se uči zadnji trenutek
✔️ ko ga/jo spremlja strah, trema, potne roke...
✔️ ko ne najde poti iz lenobe
Zakaj bi ga imeli?
Ker tako pomagate otroku, da se premakne naprej 🙂
Dobite ga v poštni predalček z vpisom spodaj:
