Danes sledi malo daljši zapis o naših napakah, ki jih delamo, ko imamo pred seboj šolarja. Upam, da se ne boste našli v vseh 🙂
Da sem tokrat nas, starše, vzela pod drobnogled, so me spodbudila mnenja, da bi otrok moral spremeniti določene navade, da bi izboljšal učenje.
Hm, mi pa ne?
Pa pojdimo k našim napakam.
Ampak, pozor, napake so napake le takrat, ko se iz njih ničesar ne naučimo!*
1. Ne sprejemamo dejstva, da je zdaj drugače.
Drugačni časi so, pa če to zveni zelo klišejsko ali ne. Pa če to želimo slišati ali ne. Saj isto so govorili naši starši, no! Pa smo jih imeli za ‘stare’, tiste, ki nimajo pojma. in zdaj smo se mi znašli na tej isti točki.
Ampak mi res nimamo pojma 🙂 Ne vemo, da imamo svet v žepu. Informacije na dlani. En klik … pa izvem vse kar me zanima.
Torej, kaj je drugače? Že sam dostop do informacij.
“Knjižnica in starši/učitelji nismo več edini vir informacij.”
Ko bomo to razumeli, bomo razumeli, zakaj se otrokom ne ljubi učiti to, kar se morajo. Kar pa ne pomeni, da jim ni potrebno nič znati, saj samo vtipkam kaj želim in dobim napotke. Daleč od tega! Drugačno je učenje oz. drugačna bi morala biti vključenost v proces učenja. Ne le kot opazovalec in neaktivni poslušalec, ampak aktivni učeči se posameznik, ki že ima ali nima določenih znanj. Ja, tudi otroci kdaj vedo več od nas. Knjižnica in starši/učitelji nismo več edini vir informacij.
Razmišljanje otrok je drugačno. Nismo več mladi, zdaj smo mi ‘ta stari’. In ko smo bili mi mladi, so bili naši starši ‘ta stari’ … z razmišljanjem iz naftalina. Uh, resnica boli.
Učni načrti so drugačni. Učitelji sicer imajo avtonomijo, kaj bodo pri urah obdelali in čemu dali poudarek, a dejstvo je, da je snovi veliko. Predvsem pa gre v podrobnosti, ki za določeno starost niso pomembne. Vsaj za splošno populacijo otrok ne. Za tiste, radovedne, jim tudi te podrobnosti ne bodo dovolj in bodo raziskovali, spraševali dalje. In take otroke tudi zlahka prepoznamo 🙂
Ste opazili, da nas otroci non stop postavljajo pod vprašaj? Zakaj to, zakaj ono? A moram? Kaj pa če ne bi? Zakaj pa bi? Aaaa… za znoret. In iz podzavesti pride slavni stavek »zato, ker sem jaz tako rekel-rekla«. Pa vemo, da ne učinkuje … več.
Drugače je! Priznajmo si!
2. Samoumevno se nam zdi, da otrok v 4. razredu razume, kaj mislimo, ko rečemo »uči se«.
Saj vem, ne znamo drugače in izhajamo iz prepričanja, da se ni nič spremenilo, da imajo enako količino učne snovi v enaki starosti kot mi.
A žal to ni res. Učne snovi JE več in to veliko prej. Pomen besed »uči se« smo mi spoznavali šele ob koncu osnovne šole, še bolje pa v srednji šoli. Danes morajo pomen teh besed poznati že v 4. razredu, ponekod že v tretjem.
Ker niso opremljeni s »kako« naj se učim, še v 9. razredu najdemo ogromno otrok (ok, najstnikov), ki ne vedo, kaj sploh pomeni »učiti se«. »Učiti se« enačijo z branjem. In ponavljanjem na pamet, dokler ne znam. Hm, a se nismo tako učili pesmic?
“Preverite ali jih tehnik učenja učijo že v šoli, če ne, spomnite se jih in jih pokažite otroku. In ne, ne obstajajo samo izpisovanje in podčrtavanje!”
Ko imam namesto pesmice pred seboj zgodovino … hitro ugotovim, da je tak način čisto preveč dolgočasen in dolgotrajen. Ker pa sem ga vajen, težko naredim spremembo. Ker to že pomeni korak iz cone udobja. Da je ta korak izjemno težko narediti, pa vemo tudi mi, odrasli.
Polagam na srce … preverite ali jih tehnik učenja učijo že v šoli, če ne, spomnite se jih in jih pokažite otroku. In ne, ne obstajajo samo izpisovanje in podčrtavanje! Za piko na i … izpisovanja ne marajo, podčrtavati v učbenike pa ne smejo. Tam, kjer lahko, pa ne znajo, saj so vajeni učbenikov iz učbeniških skladov.
Seznanite se z novimi tehnikami. Če se vam ne ljubi ali nimate časa, poiščite koga, ki jih bo razložil vašemu otroku oz. najstniku (ta vas verjetno ne sliši več) – ja, lahko sem to tudi jaz.
“… ko rečemo ‘uči se’ je zadaj fuuuul negativnega prizvoka.”
In še nekaj … ko rečemo »uči se« je zadaj fuuul negativnega prizvoka. Verbalno in neverbalno sporočamo, da gre za nekaj mučnega. Ne želimo biti zraven, raje se odklopimo s televizijo, mobitelom, trgovino, telovadbo … in sporočilom »ko pridem nazaj, moraš znat«.
In ja, tudi meni je še vedno uganka, da si (nekateri) v enem tednu ne zapomnijo nič, potem pa v dveh urah vse. Otroci še sami ne vejo, ampak strah pred starševsko jezo očitno naredi svoje. Koliko od tega si dejansko zapomnijo, ko pa je že znanstveno dokazano, da se v sproščenem stanju bolje učimo in več zapomnimo? Izkušnja učenja je v drugem primeru vsekakor boljša in učinkovitejša.
3. Se iz dneva v dan ponavljamo »mi smo zmogli sami, zakaj ne bi zmogli tudi naši otroci«.
Le zakaj? Preberite si še enkrat prvo točko. Dokler je ne ozavestite, ne morete razumete tretje točke. Dopolnitev prve točke je na tem mestu naslednje: več učne snovi, zahteva po veščinah učenja že zelo zgodaj, več predmetov, več popoldanskih dejavnosti in zahteva oz. pričakovanje, da so otroci rojeni organizatorji.
V svoj dan morajo spraviti pouk, verjetno še podaljšano bivanje, interesne dejavnosti, izvenšolske dejavnosti, domačo nalogo, učenje. Kdaj? Kako? Kje je prosti čas, čas s prijatelji? Aja, pa telefon in igrice dovolimo kot nagrado za vse opravljeno delo. Paše odklop od ‘krute’ realnosti, kjer sem vsako minuto voden, kaj moram in kaj ne smem narediti. Mala napravica tudi nam pomaga skok v drug (lagoden) svet. Pa ne razumite me narobe … nič nimam proti igricam in telefonom, tudi meni kdaj pa kdaj ustreza odklop v obliki facebook-a 🙂
“Garantiram vam, da se bodo otroci še kdaj znašli v situaciji ‘tik pred zdajci’. Vprašajmo se, komu pridiga takrat koristi?”
Pozabite na frazo »mi smo zmogli sami«, raje preverite, kako se vaš otrok uči, kako se organizira, kaj mu je v šoli všeč in kaj ne, kaj bi spremenil, če bi imel možnost. Naj pove svoje občutke, želje, razočaranja … tudi glede učenja, pouka, učiteljev in nenazadnje nas, staršev.
Pozabite na frazo »uči se sproti«, ker … se mi tudi nismo! Raje pokažimo, kaj še lahko naredi v tistih zadnjih trenutkih pred testom. Moja poslovna mentorica mi je pokazala odlično metodo, ki sem jo prenesla v učno situacijo … ni ne sprotno učenje in tudi ni kampanjsko učenje. Nekaj vmes, kompromis med enim in drugim. In koristna tudi za odrasle. Garantiram, da se bodo otroci še kdaj znašli v situaciji ‘tik pred zdajci’. Vprašajmo se, komu pridiga takrat koristi? Meni ne, otroku pa še manj.
4. Na šolo, učenje (in učitelje) gledamo kot na sovražnike.
Kot da so šola, učenje in učitelji naši nasprotniki. Nam želijo slabo. A če smo iskreni, si vsi želimo isto … otroka, ki bo šolo zapustil z nekim koristnim znanjem, samostojen in odgovoren, z željo po še več znanja.
Ko poslušam, kakšni bodo poklici prihodnosti in kakšne kompetence delavcev bodo iskali delodajalci, vidim, da teh kompetenc šola trenutno še ne bo dala. Torej je to moja starševska naloga, dolžnost, poslanstvo … vzemite izraz, ki vam je ljubši, da jih nekaj teh kompetenc naučim jaz, starš.
Nekaj kompetenc ga bo seveda naučila šola, tistih, za katere menim, da bi jih otrok moral imeti, ko se bliža svoji odločitvi poklica, pa je moja naloga. Starševska naloga. Lahko se motim, ampak tako ČUTIM.
Pogosto se sprašujem, zakaj nam je tako enostavno spodbujati otroka na tekmah, glasbenih recitalih, plesnih nastopih in še kje, kjer so ravno tako vzponi in padci kot so lahko pri učenju. Enkrat gre gladko, drugič ne. Enkrat je snov zanimiva, drugič ne. V obeh primerih mora otrok najti tisto nit, vlečnico, ki ga potegne (motivira, če hočete) ven iz labirinta na svetlo. In zaupamo trenerjem, da bodo iz otroka potegnili ves njihov potencial. Zakaj ne zaupamo učiteljem? So strokovni, avtonomni in v tem sistemu, ki ga imamo, jih čedalje več išče alternativne načine poučevanja. Ob tem se vedno spomnim učiteljice prve triade, zelo ustvarjalne in kreativne, ki je delovne zvezke uporabljala samo ob petkih, učenci pa so jo spraševali »učiteljica, kdaj se bomo pa mi kaj učili?« 🙂 A znanje so srkali in pridobivali drugače, bili so soustvarjalci pouka. Učili so se, ne da bi vedeli!
“V obeh primerih mora otrok najti tisto vlečnico, ki ga potegne ven iz labirinta na svetlo.”
Že na fakulteti so nam govorili o trikotniku starši – učenec – učitelj. Ko določimo naš skupen cilj, se vprašajmo, kaj lahko naredim jaz kot starš, kaj lahko naredi učenec, torej moj otrok in kaj lahko naredi učitelj, da bo cilj dosežen. In sprejmimo, da je cilj fleksibilen, delajmo majhne korake, postaje do velikega konca.
Vsega ne zmoremo starši sami, vsega ne zmore učenec sam in vsega ne zmore tudi učitelj sam. Skupaj pa lahko dosežemo in naredimo ogromno. Sodelovanje, sodelovanje in še enkrat sodelovanje. Ne samo v tem trikotniku, ampak vključimo sodelovanje med učenci že v sam pouk. Ne delajmo egoistov, delajmo »partnerje pri projektu«.
5. Se držimo prepričanja, da je »najprej domača naloga, potem učenje« in potem prosti čas … če ga kaj ostane.
24 ur je skoraj premalo za vse, kar smo natrpali v otrokov dan.
Vedno znova opažam, da starši svoja prepričanja in vzorce prenašamo na otroke. Na primer domače naloge. Način, kdaj in kako smo jih delali, je edini, ki ga poznamo. Najbolje čim prej, takoj, ko pride domov. Se kdaj vprašamo, zakaj to delamo? Zakaj od otrok zahtevamo, da je domača naloga prva, potem sledi učenje in potem prosti čas … v kolikor ga kaj ostane.
Držimo se vrstnega reda, ker …?
Pogosto mi na treningih učenja učenec potoži, da ima test, kar pomeni več učenja kot ponavadi, … pa ne ve, kdaj bi se učil, ker mora najprej narediti domače naloge, potem ima kosilo, mogoče kak trening … in zvečer, ko si je planiral učenje, ga enostavno ni sposoben izpeljat.
Seveda ne, ker je utrujen.
Ko predlagam, da zamenja vrstni red domačih nalog in učenja, dobim začuden pogled. A to se lahko naredi? Nikoli ne pomislijo na to možnost.
“Aja, navajeni smo ‘the hard way.” 🙂
Kakor tudi ne pomislijo, da učenje ni nujno samo sedenje za mizo in buljenje v knjige. Koliko variant še obstaja! Lažjih! Hitrejših! Aja, navajeni smo »the hard way«. A hkrati vsi iščemo lažjo, hitrejšo pot, kako nekaj, kar me ne zanima, narediti v krajšem času.
Vendar obstaja ena velika razlika med odraslimi in otroci. Mi lahko predvidevamo. Če nekaj moram narediti, stisnem zobe, in naredim. Mogoče se celo lahko izognem nalogi, ki mi ne leži, in jo predam sodelavcu. Mogoče v trenutku nezanimanja, vseeno vidim koristi v prihodnosti. In še in še je razlogov.
Otrok pa predvidevanja še ni sposoben. Tudi najstnik ne. In zato vse fraze »uči se, da boš…«, »uči se sproti, ker …«, »začni sedaj, ker …« naletijo na gluha ušesa. Že večkrat sem omenila, da otroci živijo za trenutek tukaj in zdaj. A hkrati jih vlečemo v prihodnost, za katero niti mi sami ne vemo kakšna bo. Naučimo se tudi mi živeti tukaj in zdaj.
Kdaj nam otrok stopi na žulj? Kakšni so naši vzorci, ki jih vsiljujemo dalje? In kako ravnati z novodobnimi otroki, ki se vse bolj upirajo sistemu, ki nam dnevno zastavljajo vprašanje »zakaj bi moral-a«, ki jim je učenje dolgočasno, hkrati pa vemo, da bodo veščine učenja, ustvarjalnosti in sodelovanja tiste, ki jim bodo na trgu dela najbolj pomagale pri iskanju svojega sanjskega poklica. Pa ne samo enega! 🙂
Tu sem z vami in za vas!
Pridružite se mi 23. marca na delavnici (ne) ZNAM SE UČITI, da bomo starši mentorji svojim otrokom pri učenju, ne nadzorniki.
Lea
*PS: zgornji opis je le moje osebno razmišljanje, s katerim se lahko strinjate … ali ne … tam, kjer se vas je najbolj dotaknil (ko si rečete “jaz pa tako ne delam”), tam je največ dela za vas 🙂