Imate otroka, ki je izraziti slušni tip?
In se največ nauči s poslušanjem drugih?
Torej pri pouku raje posluša kot piše, raje posluša vas, da mu berete učno snov iz učbenika, kot da bi jo sam bral?
Sploh pa ne želi brati, ker traja predolgo 🙂 Povrh vsega pa je še matematik po duši.
Pristop bo odvisen od otrokove starosti. Tistemu, ki je v prvi triadi, bomo ponudili drugačno pomoč kot tistemu, ki je v tretji triadi in mogoče že “z eno nogo” v srednji šoli.
Najprej poglejmo, kaj narediti, če imamo doma otroka v nižjih razredih.
Branje pri večini otrok v tej starosti še ni avtomatizirano. Po mojih izkušnjah še najmanj pri takih, ki se učijo s poslušanjem drugih.
Večinoma (so izjeme) ne berejo radi, jim je le-to dolgotrajno, se jim zatika, izgubijo se v besedilu, … lahko izgleda kot da jim je branje izguba časa. Seveda, raje poslušajo. Ko pripovedujemo ali razlagamo zgodbo, pa so takoj z ušesi pri stvari. In ja, tudi pisanje jim ni ravno po godu 🙂
Pomislimo lahko, da je otrok slušni tip, torej informacije iz okolja sprejema preko slušnega kanala.
Za piko na i je oseba (največkrat mama), ki otroku pomaga pri učenju, vizualni tip. Torej informacije iz okolja sprejema preko vidnega kanala.
Se vam je že zgodilo, da ste se z določeno osebo pogovarjali o istem dogodku, pa se je vseeno zdelo kot da gre za dva popolnoma različna dogodka?
Ker je oseba dogodek spremljala preko drugih zaznavnih kanalov kot vi! Vi ste ga recimo preko vizualnega kanala (kakšen je bil pogrinjek, kakšno barvo majice je imela predavateljica, ipd.), vaš sogovornik pa je dogodek spremljal preko slušnega kanala … in si je verjetno bolje kot vi zapomnil, o čem je predavateljica govorila.
Enako se dogaja pri otrocih, ko gre za učenje.
Eden bo sprejemal razlago preko slušnega kanala, drugi preko vizualnega, tretji pa celo preko kinestetičnega (učitelji res nimajo lahkega dela, da zadostijo vsem trem kanalom!).
Ampak prej kot bomo sprejeli, da naš otrok deluje drugače kot mi, bolje bo. Takrat se namreč odprejo priložnosti in ideje kako mu pomagati.
Otroci v prvi triadi se učiti še ne znajo. Ne vedo niti kaj je potrebno narediti z besedilom, niti tega ne, zakaj je potrebno doma še karkoli delati za šolo, če pa so v šoli presedeli 5-6 ur.
Zato je pomoč mame ali očeta (tisti, ki ima več potrpljenja) več kot dobrodošla. Skoraj nujna. Nikakor namreč ne priporočam, da otroka prepustite samemu sebi, celo samega v sobi, z učbenikom … s katerim itak ne ve, kaj bi počel. Govorim o nižjih razredih. Na tak način boste spodbudili učenje na pamet. Česar pa verjamem, da si ne želite.
Raje kot da ga prepustite samemu sebi z učbenikom, se skupaj lotita besedila/učne snovi in učenja. Ja, skupaj. Pokažite mu različne načine, kako k besedilu pristopiti. Veščine učenja žal nimamo prirojene.
Z mojo A. sem začela z “učenjem” že v 2. razredu in sicer tako, da me je opazovala pri učenju. Približno tako:
1. korak: besedilo preberem (lahko po odstavkih)
2. korak: v vsakem odstavku poiščem tisto, kar se mi zdi najbolj pomembno … ali drugače: kaj sem si iz določenega odstavka najbolj zapomnila (ta terminologija je mlajšim otrokom bolj razumljiva)
3. korak: to, kar sem si najbolj zapomnila pokažem, narišem ali povem (pa smo spet pri tehnikah :))
Torej v nižjih razredih lahko otroku, ki je izraziti slušni tip, stopimo naproti tako, da mu učno snov preberemo, se o njej pogovarjamo, nam besedilo otrok razloži sam (se naredimo kot da od prebranega nismo nič razumeli)…
Deklice se lahko “prelevijo” v vlogo učiteljice in razlagajo svojim pliškotom ali mlajši sestrici (preverjeno deluje). Fantje pa zavzamejo vlogo znanstvenika, detektiva ali kaj podobnega.
Kaj pa branje?
Branja seveda ne smemo popolnoma ignorirati, zato za branje (ko treniramo tehniko branja) izberemo knjige, ki so otroku zanimive. Še bolje, če jih izbere sam. Bere tisto, kar ga zanima. Ko se bo izboljšala tehnika branja, bo tudi učno snov hitreje in lažje bral.
V višjih razredih mu vsekakor ne bomo brali mi, ampak si bo moral učno snov prebrati sam, potem pa je odvisno od učne tehnike, kako si bo vsebino zapomnil. Kot koristno se izkaže, da besedilo posname na telefon in se posluša. Ali pa besedilo preoblikuje v “pesem” z določenim ritmom. Verjetno si bo želel, da preverite njegovo znanje tako, da mu postavljate vprašanja o učni snovi.
Spodbujajte ga, da o učni snovi govori, razlaga, pripoveduje … Če o določeni tematiki lahko dodate še svojo zgodbo, sem prepričana, da vas bo poslušal z odprtimi ušesi 🙂
Slušni tipi so tudi boljši govorniki kot pisci. Pogosto so njihova pisna ocenjevanja slabše ocenjena kot ustna.
Za konec svetujem naslednje:
prisluhniti otroku, kaj mu ustreza in ponuditi čim več “orodja za učenje”. Predvsem pa si dovoliti, da tudi mi odrasli, stopimo “iz škatlice znanega” in preizkusimo drugačno učenje kot smo ga vajeni.
……
V različne tipe in stile učenja se bomo poglobili tudi na marčevskih delavnicah za mamice, kjer boste mamice prepoznale načine kako pristopiti k otroku in ga naučiti učenja. Predvsem pa kaj narediti v primeru, ko se vaš in otrokov stil ne ujemata.
Za poglobljeno individualno delo z mano pa vas vabim, da se prijavite na brezplačni telefonski posvet.
L.