… je prvi stavek, s katerim se začne knjiga, ki jo trenutno berem. Njen naslov me je v knjigarni skoraj dobesedno poklical, ko sem se sprehajala med policami obloženimi s knjigami. Zelo redko grem v center mesta – sama, brez kogarkoli, ki bi motil mojo pozornost. In tisto dopoldne je bilo samo moje.
Mimo vhoda v knjigarno sem že šla, ko mi nekaj pravi, ne, ne, obrni se nazaj. Predmetno stopnjo in srednjo šolo sem preživela zabubljena v knjige – ne toliko v šolske, kot tiste, ki te potegnejo v svoje zgodbe. S knjigo vstopiš v drug svet. In čudila so me vprašanja, kako lahko toliko berem? Lahko, brez težav. Ves ljubi dan. Zato ni čudno, da sem se med policami sprehajala krepko čez eno uro.
Avtor takole začne: »Bil sem piflar. … Jasno ga vidim tudi zjutraj, ko je pokonci že ob petih in se uči; obiskuje drugi letnik srednje šole, v želodcu ga črviči, ker si ne zna do konca razjasniti – česa? Kvadratne enačbe? … Ni pomembno. Tisti predmetnik mi je že zdavnaj izpuhtel iz glave. Spominjam se samo svoje groze. Čas me priganja, učne snovi je preveč in nekatere reči najbrž presegajo mojo pamet. … Kot marsikdo drugi sem tudi sam odrasel v prepričanju, da je učenje v vseh pogledih samodisciplina, trdo, samotno plezanje po gladki skalnati površini znanja do kraja, kjer živijo ljudje bistre glave. …«
Že prve besede mi ustavijo branje. Nekdo na drugi strani Atlantika, šolo doživlja podobno kot smo jo mi. In kot jo doživljajo še danes. Šola se je prikradla v naše življenje. Mimo nje ne moremo ne starši, še manj otroci. S samim obstojem šole sicer ni nič narobe, šola pač mora biti, da nas nauči nekih osnovnih veščin, ki jih potrebujemo v življenju (zdaj ali pa čez 15 let). Narobe pa je to, da usmerja naša življenja in življenja otrok. Seveda, kolikor to dopuščamo.
Kot že mnogokrat, sem bila tudi tokrat zadnji dan pred počitnicami razočarana. No, ne toliko jaz, kot moja deklina. Težko torbo je vrgla na tla, se sesedla in ko sem pričakovala »kooončno počitnice«, namesto tega pravi »a veš, koliko naloge nam je dala!«. Spet, pomislim. Ravno toliko, da jo je za vsak dan malo. In se sprašujem, ali bodo otroci res manj znali, če 5 dni ne bodo razmišljali o matematiki? Če bodo proste dni preživeli na bazenu, metali kamne v morje, hodili po hribih in dolinah, kolesarili in … imeli dovoljenje tudi za lenarjenje. Zapis nekega očeta, ki ima dovolj domačih nalog in učenja med počitnicami, in se je s svetlobno hitrostjo širil po socialnem omrežju, pove vse. Zakaj otrok, ko se enkrat nauči voziti s kolesom, vedno zna voziti kolo? Pa četudi ga nekaj mesecev v letu ne uporablja? Pa boste rekli, da to ni prava primerjava z učno snovjo. Če je vpleten v učno snov in jo doživlja na »lastni koži«, si jo bo zapomnil. In prej ali slej bodo možgani naredili selekcijo med pomembnimi in nepomembnimi podatki.
Naše življenje pa se še kar vrti okrog šole. So ocene pomembne? Seveda so! Saj se štejejo točke za srednjo šolo! Kar je manj kot štiri, je za našo Emico slabo in nesprejemljivo. Petka mora biti! In ker smo otroku starši pomembni, se potrudi, da petka tudi je. Dokler se ne upre.
Enostavno, dovolj ima! Dovolj ima šole, dovolj ima predmetov, v katerih ne vidi smisla, dovolj ima pritiskov in stresa, ki ga povzročajo testi. Zakaj bi delal domače naloge, če jih ne pregledajo in ne ve kaj je naredil narobe in kako naj to popravi. Pa itak ima več kot polovico naloge narejeno narobe. Dovolj ima učenja in piflanja, ki mu vzame še dodatne tri ure sončnega popoldneva. Kot bi testirali, koliko zmorejo!
Mi vemo, zakaj se mora učiti (recimo, da vemo), ali tudi on-a ve? Komu moramo potrkati na vrata in kdo je tisti, ki bo (u)slišal, da otroci ne marajo šole? Šola ni zabaviščni park. Res ni in ne želim, da postane. Želim pa, da otroci začnejo pridobivat znanje z navdušenjem, z osebno zavzetostjo, ker le tako jim bo postalo osebno pomembno in dolgotrajno.
Koliko se lahko učite, kadar ste pod stresom? Tistim stresom, ko je vsak pogled skozi okno označen za lenobo in pomanjkanje koncentracije. Tisti stres, ko ena točka zmanjka do petice, pa bi bila mama zadovoljna in ata ne bi spraševal, kje si ga biksal? Tisti stres, ko zjutraj ne moreš vstati, ker veš da boš čakal do zadnje ure – potem pa k sreči nisi poklican k tabli. Tisti stres, ko je ocena sorazmerna s številom povabljenih na rojstni dan. Nekaterim postane vseeno, drugi razvijejo čustvene motnje. V mlada telesa, ki še niso ne mentalno ne fizično oblikovana, pa brez slabe vesti in pod pretvezo, da jih utrjujemo za prihodnost, vgrajujemo človekov največji sovražnik – stres. Hkrati pa jih ne učimo, kako se z njim spopadati.
Pritožujemo se nad nemotivirano generacijo otrok v šolah (se nad nami niso pritoževali?). Ti otroci bodo postali odrasli. Z vgrajenim stresom, z vgrajenim hitenjem v vsakdanu, naučeni individualizma se bodo znašli v okolju sodelovanja, timskega dela. In nevešči osnovne komunikacije s sočlovekom. Naučeni egoizma in egocentričnosti ter navajeni dobiti vse v tistem trenutku.
Kdaj in kdo bo končno slišal, kakšno težo imajo besede »sovražim šolo« iz ust drugošolca?
Lea Čerin
3. 5. 2017