Ja, res je…
Ja, res je… 1. september je dan, ko mame doživljamo podobne občutke kot ob uvajanju otroka v vrtec. S cmokom v grlu. Je ta cmok znak zaskrbljenosti, veselja, pričakovanja…?
Zase vem, da mi ni bilo enostavno ne ob uvajanju v vrtec, ne 1. septembra v šoli. V obeh primerih so nekako nezreli za okolje, v katerega jih prepuščamo.
Smo preveč zaščitniške ali so dejansko premajhni, torej nezreli?
Cmok v grlu
Še eno bomo pospremili v šolo. V naslednjem septembru. Zakaj že zdaj pišem o tem? To je njeno zadnje leto v vrtcu, meni pa že plešejo metuljčki v trebuhu. Čeprav ponosna na malo šolarko z rutico okoli vratu, z nasmehom na obrazu, ki se prestopica sem in tja, ker ne pozna nikogar, hkrati pa polna pričakovanj. Zakaj me potem obdajajo neprijetni občutki? Se res tako težko ločimo od svojih »mladičev«, ko jih predajamo v svet? Jaz se. Priznam. In želim, da to razumejo tudi tiste osebe, katerim jih predajamo.
V življenju otroka se na poti v odraslost pojavi kar nekaj prelomnic, ki tudi za nas mame niso enostavne. In te prelomnice predihavamo kot porodne popadke.
Prelomnice…
Prva prelomnica je seveda vrtec. Eno leto smo bile z otrokom, ki se je navezal na nas, zdaj pa ga moramo enostavno prepustiti drugi osebi. Za nameček te osebe niti poznamo ne. Ni naša sestra, babica, teta ali skrbno preučena varuška. Dejstvo, da se moramo odcepiti od otroka in v drugo prerezati popkovino, pač ni enostavno. In čudne smo, če spustimo nekaj kapljic solza. Jokal naj bi samo otrok, pa še njemu to prepovedujemo z besedami, da je vse v redu. Da jokati pa res ni treba. Da je vrtec ena sama luštna stvar.
Spopadamo se z občutki nemoči, jeze, strahu, … Za dobro otroka se moramo pretvarjati, da smo ok. Ker če bo začutil, da nismo ok, bomo pokvarile celoten postopek uvajanja. In povzročile slabo voljo vzgojiteljice, otrok pa bo etiketiran za razvajenega. In dvotedensko prilagajanje na skupino se bo razpotegnilo na dvomesečno. Šment. Hitro smo označene, da ne znamo vzgajati ali da vzgajamo permisivno.
Seveda vemo, da se bo otrok navadil na vrtec in ga bomo morale iz vrtca v joku vleči do avta, ker se ne bo hotel ločiti od prijateljčkov. Ampak trenutno nam je grooozno. Zato si priznajmo vse občutke in čustva, ki nas v teh trenutkih prežemajo… in prišel bo občutek olajšanja, ker smo najprej pomagale sebi. Zdaj lahko pomagamo otroku.
Enako se dogaja ob drugi prelomnici – vstop v šolo. Najraje bi jokale, ker smo res zelo ponosne na svojega prvošolčka. Hkrati nas obdajajo enaki občutki:
– nemoči (raje bi ga pustile še kakšno leto v igri, pa žal ne moremo),
– zaskrbljenosti (ali bo zmogel ves šolski tempo),
– veselja (naš mali drobižek se veseli šole in kar ne more skriti svojega veselja; smeh pa je seveda nalezljiv),
– pričakovanja (kakšna bo učiteljica, ali ga bo imela rada, ali ve, da je naš mali nemiren in zvedav)…
Tretja prelomnica – vpis v srednjo šolo, ko želimo, da se vpiše na takšno šolo, ki jo bo zlahka izdelal. Ogromno tegob nam je namreč povzročila že osnovna šola in tega ga želimo obvarovati. Po možnosti naj ga srednja šola izšola za poklic. Globoko v sebi pa seveda pričakujemo, da bo nadaljeval malo višje po izobraževalni lestvici.
Mislim, da se dokončno »ločimo« od svojega otroka, ko se odseli in skrbi sam zase / poroči / postane starš. Še vedno pa smo tam nekje… zadaj… z odprtimi ušesi in očmi.
Kdaj je torej otrok zrel za šolo in zakaj že zdaj cmok v grlu?
– Ko dobijo naloge in te naloge tudi izvršijo. To že, kaj pa če morajo te naloge imeti smisel in morajo v njih videti korist Zakaj bi nalogo izpeljal, če v njej ne vidi osebnega smisla?
– Svoje lastne želje morajo postaviti v ozadje. Da lahko delajo to, kar jim rečemo. Jih s tem ne učimo podrejanja, vodljivosti?
– Sposobnost prenesti razočaranja in neuspehe. Seveda, to je del življenja. Odvisno pa je, kako prikažemo neuspeh, da ne povzroči nepotrebne travme že v 1. razredu (preberi zeleni svinčnik).
– Sprejeti morajo pravila, ki veljajo za vse. Če so obiskovali vrtec, to naj ne bi bilo težko. Tudi tam so pravila. Tudi doma so pravila. In veliko naše doslednosti in vztrajnosti.
– Fina motorika naj bi bila toliko razvita, da lahko rišejo in pišejo. In če ni, pričakujem, da se te veščine nauči v šoli, a ne?
– Sposobni morajo biti poslušanja. Za svojega otroka tega ne garantiram. In tudi učiteljicam ne zavidam. Včasih mislim, da bi jih otroci poslušali le, če bi si nadele lutkovno opravo in učno snov odigrale, kot v lutkovni predstavi.
– Sposobni morajo biti notranjega umirjanja, da lahko sledijo pouku. Hm, s tem imamo še odrasli težave. In to ni kar prirojeno, tega se je treba naučiti. Najprej odrasle, potem otroke.
Torej, da zna šteti do 100, še ne pomeni, da razume matematične procese. Da zna zapisati imena družinskih članov, še ne pomeni, da zna brati. Če mirno posluša pravljico, ko že grozovito zeha in so oči podprte z zobotrebci, še ne pomeni, da je sposoben top koncentracije.
Velika pričakovanja hitro padejo na realna tla, ko ugotovijo, da šola ni igra. In mame spoznamo, da je šolski tempo ubijalski za celotno družino. Cmok v grlu je tako upravičen. Že zdaj 🙂
6. 7. 2017
Lea Čerin