Zakaj bi komplicirali? Se sliši klišejsko? Nemogoče?
Kaj naredimo, ko se počutimo ujeti v sistem, vzorce, pravila, … in nas obveznosti, ki nam trenutno niso ljube, spravljajo v stisko?
Se vprašamo, kolikokrat se naši otroci počutijo tako?
Kaj v tem primeru naredimo odrasli, kaj naredijo otroci?
Kaj naredimo/naredijo, ko je učenje ‘nujno’ …
… ker vemo (pa v resnici ne vemo), kam bo pripeljalo ne-učenje,
… ko je domača naloga ‘obvezna’ (ko zahtevamo, da je narejena, ne glede na količino in čas), …
… ko je otrokova glava že polna podatkov in vanjo nič več ne gre, jutri pa je test…?
Smo utrujeni od službe? So otroci utrujeni od šole? Včasih ja, včasih ne.
Imamo vsak dan še domače delo za službo? Včasih ja, včasih ne.
Imajo otroci vsak dan domače delo za šolo? Ja (čeprav upam, da ne).
Kajti … če ni naloge, je učenje, …
… če ni učenja, je govorni nastop, …
… če ni govornega nastopa, je plakat, …
… če ni plakata, je … »dajva ponoviti od včeraj, da ne boš pozabil-a«.
In ko pridejo počitnice … uči se, da ne pozabiš.
Otroke nezavedno spreminjamo v robote in avtomatiziramo njihovo vedenje.
Ali sploh še znamo ceniti, kar je izven povprečnega?
Vsak otrok je Č U D O V I T.
Ustavite se.
Poglejte svoje otroke, vsakega po vrsti.
Kaj so njihovi talenti, v čem so dobri, odlični, posebni?
Kaj nas pri njih še posebej navdušuje?
Povejte jim.
Je dobi-al slabo oceno?
Ocena je le informacija, povratna informacija, ki lahko pove, na kateri točki je moje trenutno znanje in kaj moram še narediti, da ga izboljšam.
Ali to želim, ali vem kako?
Potrebujem pri tem pomoč ali zmorem sam?
Kako vnesti enostavnost v učenje doma?
Določiti prioritete, dogovor in po potrebi prilagajanje trenutni situaciji. Je pomembno narediti še dva računa, da bo naloga popolna? Lahko kasneje? Lahko.
Je danes otrokov odličen dan za učenje? Izkoristimo ga. Sprašujmo jih, kaj o snovi že poznajo, kaj so slišali, videli … jim je popolnoma nova? Jo lahko s čim povežejo?
Ko spoznam osnovo, lahko grem v podrobnosti.
Ko otrok pogleda vnaprej celotno poglavje v učbeniku (zelo priporočljivo!), si gradi sliko. Umešča v svoj zaznavni sistem. Postane pozoren na znano in neznano. Si nariše miselni vzorec z naslovi in podnaslovi ter natančno ve, kam je umeščena določena učna snov. Predstavlja mu kompas, kje je in kam gre 🙂
Želite biti na tekočem z učno snovjo otroka, pa nimate vsak dan časa ali želje pregledovati zvezkov?
Ko začnejo z novim poglavjem, si skupaj oglejta vsebino. Pogovorite se z otrokom ali ste se tudi vi učili isto, se oni učijo še kaj več/manj, ste lahko naučeno uporabili v življenju …
Starši smo prvi zgled otroku.
Se mu ne ljubi? Dovolimo in sporočimo otroku, da je tudi ta občutek v redu.
Je jezen, ker ima ogromno domače naloge? Dovolimo, da izrazi to jezo, v naši prisotnosti se bo naučil konstruktivnega izražanja čustev. V varnem okolju. Potem pa mu pomagajmo prebroditi prvi korak »začeti se učiti«.
Najdite svojo starševsko moč in pomagajte otrokom obdržati/najti njihovo.
Danes vas vabim, da usmerite razmišljanje v »čemur dajem fokus, to raste«.
Bodite pozorni na verbalno in neverbalno komunikacijo, ko boste danes govorili z otrokom o šoli in učenju.
Lea
* vsebina je nastala na podlagi gostovanja v fb skupini Odgovorno starševstvo
