Imate doma vizualca, avditivca ali kinesteta?

Učni stil, stil zaznavanja, kanali zaznavanja, VAKOG … verjamem, da ste nekaj od  tega že slišali.

Pa vendar si dajmo bolj podrobno pogledat, kaj pomeni, če imamo doma vizualca, avditivca ali kinesteta, kako prepoznati določen stil in s kakšnimi metodami ga usmerjati pri učenju.

Ko govorimo o zaznavnih kanalih, VAKOG-u ali učnih stilih, govorimo o zelo podobnih zadevah. V učni situaciji se najbolj uporablja izraz učni stil ali tip učenja.

Vsak posameznik ima namreč prevladujoči učni stil, to je način kako si najlaže zapomni informacije in jih najlaže prikliče iz spomina. Torej ima tudi vsak učni tip svoj način učenja.

Kadar razmišljamo kaj vidimo, slišimo in čutimo, v sebi obnavljamo slike, zvoke in občutke. Podatke podoživljamo v čutni obliki, v kateri smo jih prvič zaznali. Včasih se tega celo zavedamo, večinoma pa niti ne. Na primer, če pomislimo na svoj zadnji dopust, kako se ga spominjamo? Nam pride na misel slika kraja, kjer smo bili? Mogoče slišimo zvoke, mogoče podoživljamo, kar smo občutili.

 

Večinoma je razmišljanje tako vsakdanja dejavnost, da niti ne razmišljamo, KAKO razmišljamo.

 

Vemo pa, KAJ razmišljamo. Hkrati pogosto domnevamo, da tudi drugi razmišljajo na enak ali podoben način kot mi.

Na primer: s partnerjem/partnerko smo šli na koncert neke znane pevke. A dogodek oba doživljava na svoj način. Jaz sem lahko pozorna na to, kako je oblečena, kakšna je bila postavitev odra, on/ona pa doživlja množico kot neprijetno ali da je bila akustika zelo slaba. Ko se kasneje pogovarjava o koncertu, se zdi kot da sva obiskala različne dogodke! Pa gre dejansko za isti dogodek!

Uporabljala sva namreč različne procesne besede, ker sva izhajala vsak iz svojega zaznavnega kanala.

Ko otroku/najstniku svetujemo in dajemo napotke pri učenju, nas le-ta lahko dejansko razume ali pa tudi ne. Besede gredo mimo njega, ker smo uporabljali procesne besede iz svojega zaznavnega kanala.

Uporaba različnih procesnih besed  je včasih kriva, da se ljudje med seboj ne razumemo, pa čeprav se pogovarjamo o isti stvari.

 

Če poznam sogovornikov zaznavni kanal, se mu lahko tako približam – kar je pri vzpostavljanju stika z otroki pomembno in zelo koristno. Sploh ko jih učimo kako se učiti.

 

Vrnimo se na učno situacijo in si poglejmo kakšne so značilnosti in kako prepoznamo določen učni stil.

Za sprejemanje, shranjevanje in kodiranje podatkov v možganih, uporabljamo tudi kratico VAKOG.

 

Kaj pomeni kratica VAKOG?

V kot vizualni ali vidni stil.

A kot avditivni ali slušni stil.

K kot kinestetični ali gibalni stil.

Čuta za vonj – olfaktorni (O) in okus – gustatorni (G), nista tako zelo pomembna in ju ponavadi prištevamo h kinestetičnemu čutu.

 

Vsi smo mešanica teh stilov, a ponavadi vsaj eden bolj izstopa kot ostali. In v tem primeru rečemo, da je nekdo vizualni tip ali slušni tip ali kinestetični tip. Včasih in tudi ne tako redko se zgodi, da ima posameznik dva tipa, ki izstopata … da je istočasno vizualni in slušni tip in se med seboj dopolnjujeta.

Seveda je smiselno razvijati vse tri stile, ampak poznavanje njihovih značilnosti pride prav predvsem takrat, ko se otrok znajde pred učno snovjo, ki je ne razume ali si jo težje zapomni. V tem primeru se bomo naslonili na njegov prevladujoči stil.

 

Če imamo doma vizualca:

… pomeni, da ga zanimajo barve in izgled stvari. Je dobro orientiran v prostoru, pogosto riše in želi imeti pred seboj celo(s)tno sliko.

Vizualci imajo roke ponavadi prekrižane, sedijo ob steni ali ob oknu (občutek, da imajo vse pod kontrolo), govorijo hitro, ker mislijo v slikah (v glavi se jim namreč odvija film). Ko govorijo mahajo z rokami v višini oči. Dihanje je hitro in plitko. Uporabljajo pa  besede kot so “vidim, opazim, mi izgleda”.

Ko se z njim pogovarjamo, lahko slišimo, kako pravi „jasno mi je“, „to tako vidim“, „posvetilo se mi je „ ipd.

Če imamo doma vizualca, potem bomo njegovemu zaznavnemu kanalu zadostili tako, da si bo učno snov ogledal na kakšnem filmu ali dokumentarcu … če je le mogoče.

Pri učenju bo uporabil miselne vzorce oz. se izognil linearnemu zapisovanju. Miselne vzorce lahko uporabi za učenje same snovi, … za pripravo na učenje, … za utrjevanje … miselne vzorce lahko uporabimo na različne načine in oblike. Z miselnimi vzorci dobimo celostno sliko, pregled nad snovjo.

Vizualce je smiselno spodbujati k uporabi simbolov namesto besed. To pomeni, da določene besede zamenja kar s sliko ali nekim simbolom. Še posebno, če ugotovi, da se določena beseda ponavlja. Zanjo naj si poišče nek simbol.

Vizualci na splošno radi uporabljajo barve in podčrtavanje. Težava pri podčrtavanju pa je, da tega ne sme delati v učbenikih. Kolikor smo z učbeniškimi skladi naredili veliko dobrega, pa smo tako otroke odvadili podčrtavanja in dopisovanja v učbenike. Posledično so prevzeli način učenja na pamet … branje in ponavljanje. Kot nadomestek podčrtavanja pridejo prav ‚post-it‘ listki, na katere se zapisuje le ključne besede oz. podatke.

Poleg tega, naj si odgovore na vprašanja (če jih dobi) napiše, pri testu pa se spomni podob, ki jih ustvari v zapiskih.

 

Če imamo doma avditivca:

… ima raje informacije, ki so povedane oz. ji sliši. Za neko besedilo mu je bolje, da mu je prebrano in razloženo na glas. Bolj so pomembne besede, ki jih sliši, kot pa zapisane besede.

Avditivci imajo med pogovorom roke vodoravno, dihajo enakomerno in glavo imajo nagnjeno na stran. Uporabljajo besede slišim, mi zveni ipd. Razmišljajo bolj počasi, ker si morajo najprej v mislih odgovoriti na vprašanje. Imeti morajo torej dovolj časa za odgovor.

Če so vizualnemu tipu barve in podčrtavanje znak pomembnih podatkov, si slušni tip naredi „poudarek“ v besedilu z glasom.

Zapisi avditivcev bodo verjetno dokaj skopi, ker raje poslušajo, kot pa si zapisujejo.

Ker imajo raje slišane besede, pri učenju lahko uporabijo snemanje. Na telefon posname svojo učno snov in se posluša. Če branje ni njegovo močno področje, to lahko naredimo mi. Namesto, da beremo učno snov večkrat, jo preberemo enkrat in se hkrati snemamo. Posnetek pa otrok uporabi pri učenju.

Avditivec besedilo ponavadi bere na glas in mu zelo koristi, da se o prebranem z nekom pogovori.

Ker so veliko bolj vešči v pripovedovanju, je smiselno, da se za test pripravljajo tako, da vadijo pisanje odgovorov (vsaj tistih najbolj težavnih).

 

Če imamo doma kinesteta:

… potem pri učenju uporablja svoje izkušnje. Ideje so mu vredne le takrat, če so slišati resnične in praktične.

Kinestet je ponavadi pri pouku najbolj zapostavljen in pogosto označen za nemirnega, saj težko sedi pri miru in potrebuje veliko gibanja. Tudi doma se med učenjem giba, ziblje, premika ipd. kar nas lahko milo rečeno spravi ob živce. Pogosto jih želimo umiriti s (strogim) sedenjem za mizo, s čimer pa ne naredimo nobene koristi. Bolje je, da ima pri učenju dovolj možnosti za gibanje in da mu le-to tudi dovolimo. V nasprotnem primeru lahko ustvarimo odpor do učenja … še hitreje.

Ko se pogovarjamo s kinestetom, med govorjenjem premika roke v višini trebuha, glavo pa ima sklonjeno. Lahko ga prepoznamo v besedah „čutim, da“, „stisniti zobe“, „toplo priporočam“  ipd.

Zapiski kinesteta so lahko zelo skopi.

Najbolj si zapomni resnične stvari, ki so se zgodile. Zato je v zapiske smiselno vključiti dovolj primerov in pa tudi slike in fotografije, ki prikazujejo primer.

Za pripravo na ocenjevanje lahko uporabi igro vlog izpraševanja. In pa v samo učenje je potrebno vključiti dovolj gibanja oz. učenje z gibi.

 

Kratka opomba … opisane značilnosti so splošne. Vsak posameznik je unikaten. Ni tako redko, da otrok pri učenju določenega šolskega predmeta uporablja metode značilne za vizualce, pri drugem šolskem predmetu pa metode avditivca.

Se strinjava, da je poznavanje učnih stilov oz. zaznavnih kanalov koristno za vse, ki imamo opravka s šolajočimi otroci in najstniki?

 

Še trije hitri nasveti, v katerih situacijah uporabiti znanje o učnih stilih:

  1. Ko otrokom podajamo navodila, je smiselno nagovarjati njihov kanal … slušnemu tipu namreč ne bomo rekli „poglej“, ampak „poslušaj“.
  2. Ko opazimo, da je določena učna snov težje razumljiva, pomislimo preko čigavega kanala smo jo razlagali oz. jo bomo razložili.
  3. Kljub vsemu pa je smiselno otroka navajati na vse tri učne stile, saj se morajo pri pouku prilagoditi tudi učiteljevemu stilu 🙂

 

L.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

87 − 81 =