Verjetno imava podobna jutra …
… budilka ob točno določeni uri … bujenje otrok, vkolikor prespijo svojo budilko … prigovarjanje, da je pa zdaj res že čas, da vstanemo … otroci se oblečejo .. ti se urediš za delovni dan … pogled na uro … joooj, a toliko je že … mudi se … dajmo hitreje … hitro pojemo zajtrk … hitro se obujemo … in že drvimo v šolo … peš, s kolesom, z avtom … in s stalnim pogledovanjem na urine kazalce … minuta ni več minuta, ampak sekunda …
Moja jutranja zgodba pred nekaj dnevi … A. me prosi, naj grem z njo peš do šole.
Seveda, … začutim, da me potrebuje. Toliko jo že poznam, da med hojo lažje izrazi svoja čustva.
V “nepravem trenutku”, v vsej ihti in naglici, se začne pritoževati nad težo šolske torbe (da ji bodo odpadla ramena in kakšno šele bo imela hrbtenico, ko bo starejša!), nad domačimi nalogami, ki jih je totalno preveč in nenazadnje nad učiteljico, ki jo takoj opozori, če samo za kratek čas pogleda skozi okno.
Čutim njeno stisko, obenem pa pomislim, da bi se morala miselno pripraviti na ocenjevanje matematike, ki jo čaka že prvo uro! Saj ne more s tako negativnim pristopom prijeti test v roke!
Hkrati se še sama znajdem v popolni nemoči.
Namesto, da bi si vzela čas in otroku dala prostor, da izrazi svojo stisko, četudi ob “nepravem” času (ker v šolo se ne zamuja), sem usmerjala njeno pozornost, kako bi se morala počutiti in da seveda ni edina, ki se tako počuti. Njo je že pošteno sililo na jok, jaz pa še kar “brišem” njena čustva, da je/bo vse ok!
Iskreno … ko sem se vračala domov, me je sililo na bruhanje. Razočaranje nad sistemom (družbo), ki omejuje s točno določenimi pravili in obveznostmi, da pozabljamo na to kar je resnično pomembno.
Kdaj smo samo mame svojemu otroku? Ali res potrebujemo dovoljenje, da smo z otrokom TUKAJ IN ZDAJ, takrat ko nas potrebuje? Ko z razlogom pravila damo na stran in nismo zato kaznovani! Morda nekoč, kmalu … še v tem svetu 🙂
Kaj sem naredila? Takoj, ko je prišla domov iz šole, sem jo objela in se ji globoko, iskreno opravičila. Začniva znova, sem ji rekla. Vzela sem list papirja in kuli, njej pa dovolila, da je glasno izrazila vse, kar jo teži, moti, ji gre na živce, sovraži itd, ko sliši za šolo.
Brez cenzure. Vsaka beseda je dovoljena. Čustva naj gredo ven… čas ni pomemben, tukaj sem s tabo. Podpiram te. In sem zapisovala njene besede. Vrelo je iz nje, dokler ni čutila olajšanja. In to je bilo dovolj. Za zdaj. (Do)pustiti varen prostor, da otrok začuti jezo. Predvsem pa, da je ne tlači v svojo notranjost. Same vemo, kam to vodi, kajne?
Biti mama je poslanstvo, ki se ne konča. Venomer smo postavljene pred izzive, za katere pa res ni potrebe, da jih rešujemo same.
Ta dragocena izkušnja me je opogumila, da odprem prostor za mame, ki imajo otroke, ki niso po pravilih šolskega sistema 🙂
Prišel je čas, da se povežemo in naredimo korak dalje … pogovor ob kavici s prijateljico je prijeten, vendar ostane na nivoju jamranja (do neke mere je to zdravilno), me pa bomo naredile korak dalje -> v zaprti in varni skupini si bomo delile osebne izkušnje in poiskale pot, ki te bo vodila bliže k otroku. Našle bomo svojo vlogo, KDO biti kot mama otroku v tem šolskem sistemu.
Leto 2019 bo zelo močno leto za odnose. Skupaj smo močne in skupaj zmoremo več! Za začetek, pa mi sporoči mi, kaj je tvoj “TRN V PETI”, ko gre za tvojega otroka in šolo/učenje TUKAJ*
Če želiš individualno podporo zase in otroka, pa se pofočkaj TUKAJ.