Klon, kje si?

Ste že srečali svojega klona?

Aja, ga sploh nimamo.

Pa bi si ga želeli?

Jaz definitivno … vsaj občasno, ne vedno.

Bil je tretji dan šole (včeraj), ko sem začutila, v telesu začutila, da je počitnic resnično konec … in je na vrsti tista rutina … norenje … hitenje … da ne bi česa zamudili … logistično usklajevanje, kdo bo vozil koga in kam … ko se znajdejo na urniku tri dejavnosti naenkrat.

Namreč, pri meni je tako, da ne glede na to, koliko pozornosti usmerim v planiranje … in tukaj moram biti res dobra, ker treningi učenja potekajo popoldne, jaz pa imam še tri svoje z raznimi popoldanskimi aktivnostmi in spremljajočimi sestanki itd.

In včeraj se zgodi ravno tak dan, ko bi potrebovala najmanj dva klona.

Mož ostane do večera v službi, ena ima roditeljski sestanek, druga bi rada šla na sošolkin rojstni dan, tretja ima sestanek s trenerjem, za nameček je zmanjkalo folije za ovijanje učbenikov in iz hladilnika bi lahko jedli le še led, ki se nabira na notranjosti hladilnika.

Za piko na i izvem, da sem ostala brez avta. Klon, kje si?

 

Kako sem rešila situacijo, niti ni pomembno, na srečo so si dogodki sledili v nekem smiselnem časovnem razmiku. To me je rešilo iz zagate. V enem takem vmesnem časovnem obdobju, se zalotim, da sedim v avtu (ja, tudi do avta sem nekako prišla!) in začutim neprijetnost v telesu.

Ali veste, če se ne posvetimo svojim občutkom, da ob neki drugi priložnosti lahko izbruhnejo ven z veliko večjo burnostjo, kot če bi se jim posvetili takrat, ko dejansko pridejo. Zato je nočem zatreti, tu je, ker mi nekaj sporoča.

Dragi starš, predvsem pa draga mamica, september se je začel s polno paro, kar opazimo vsi. Ampak celo nam, odraslim, je blazno težko preusmeriti misli iz nekega ležernega stanja v delovno akcijo. Šok za telo. Spomnim se, da sem kot šolarka bila še ves september v ‘oblakih’, zasanjana od poletne zaljubljenosti in nepripravljena, da so domače naloge že na sporedu. Obupno sem se počutila ob besedah ‘ali imaš nalogo’, ‘si se učila’, ‘počitnic je konec, veš’ … raje bi si želela razumevanje, da mi je težko preklopiti iz počitnic na šolo. Ko opazujem svoje dekline, ni nič drugače.

 

“Oh, kje so počitnice, zakaj ne trajajo dlje časa?” je bilo slišati vsak dan prejšnji teden. 

Zdaj, kot starš, si mislim … zakaj niso krajše? Kam dati otroke za cela dva meseca, kako jim zapolniti dneve in kako se spoprijeti z občutkom, da nič miselnega dela za otroke pomeni toliko težji zagon možganskih motorjev … zdaj, v septembru, ne kasneje.

Ko je glava še polna počitniških vtisov in želje po igri, druženju s prijatelji, ki jih končno spet vidijo.

Ker pogosto besede tretje osebe bolj pomagajo kot starševske (o ja, poznam to), za zagon možganskih motorjev priporočam TOLE, ker takšne kombinacije učenja ni nikjer drugje. V enem dnevu (ok, v štirih urah) opravimo s tremi izzivi: tehnikami učenja, koncentracijo in motivacijo. 

Torej, medtem ko sedim v avtu in ozaveščam svoj krč v telesu, si rečem … živčna mama = živčen otrok.

 

Najprej sprosti sebe, otrok ti bo sledil.

Osredotoči se na rešitve, kaj lahko narediš v dani situaciji.

Ne sekiraj se, če ni vse narejeno v tistem trenutku ali dnevu.

Sprosti se, napetost ti ne koristi, ker postaneš tečna … tečna mama pa pomeni tudi tečnega otroka. Kako je vse povezano!

Ozavesti dihanje … prepogosto diham samo z zgornjim delom pljuč in to je moja naloga v tem mesecu … naučiti se dihanja 🙂

Ko začutim ponovni mir in ravnovesje v telesu, sem pripravljena na naslednjo vožnjo od točke A do točke B … in še na naslednjo … 

In takšnih izzivov bo še veliko … žal klonov še nimamo, upam, da jih tudi v prihodnosti ne bo … raje se zazrimo vase in poglejmo, kaj bi si želeli izboljšati. 

 

Vprašanje v razmislek: kaj boste naredili naslednjič, ko vam otrok stopi na žulj in bi najraje zakričali nanj, kako boste ustavili rafal negativnih sporočil o njegovi nesposobnosti, kako boste ustavili pridigo o domači nalogi, ki je spet ni … Lea Mrgole, avtorica knjige o najstnikih, ima dober nasvet, kaj naredi v takih trenutkih … na nekem forumu sem prebrala, da pred izbruhom pobegne v stranišče … trikrat globoko vdihne in izdihne … in šele takrat stopi pred otroka.

Čudovit nasvet, ki ga je vredno upoštevat … najprej umirim sebe … potem stopim pred otroka. Ne bo vedno enostavno, ne bo vedno realizirano, a pomembno je, da poskušamo … tudi zavoljo naših živcev in manj osivelih las.

 

Se vseeno pojavlja vprašanje kdo, kaj, zakaj, kako?

Potem ne čakajte, ampak že zdaj pišite na lea@rumenahiska.si in si rezervirajte termin za brezplačni posvet POZOR! Na voljo so samo v prvem tednu vsakega meseca. Rešitve in odgovori so, le najti jih je treba.

Lea

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

+ 41 = 45