Ko ocene začnejo krhati samozavest (kako se je Mojca pobrala s tal in poletela)

Mojca (ime je izmišljeno, zgodba ni :)) je prišla k meni v začetku januarja. Deklica je letos vpisana v 1. letnik gimnazije. Odličnjakinja v osnovni šoli je padla na trda gimnazijska tla (ne dobesedno).

Zagreta in odgovorna učenka, je bila razočarana nad zahtevami gimnazije. Predvsem pa razočarana nad osnovno šolo, ker je ni opremila na zahteve gimnazije. Če se prej ni bilo potrebno učiti vsak dan, se ukvarjati s podrobnostmi in je bil dovolj hiter prelet skozi snov tisti zadnji dan ali dva pred testom, je gimnazija povzročila popoln obrat za 360 stopinj.

Učenje kot ga je poznala, ni bilo dovolj. Še zdaleč ne. Ocene, ki si jih je želela, niso bile prave. Kljub vsakodnevnemu učenju, je postajala razočarana nad sabo. Kaj še lahko naredi? Kaj dela narobe? Kaj počne na gimnaziji, če ne zmore štiric in petic? Kaj si bodo drugi mislili? Saj gimnazija je za »ta boljše, bolj pametne«! Vsi dogodki so začeli krhati njeno samozavest, da ni dovolj dobra za šolo, ki si jo je sama izbrala in tako močno želela. Ja, tudi solze je potočila. Kako naprej?

Takrat me je poklicala njena mama. Težave, ki jih je opisala, sem slišala že pri mnogih. Ni bila edina – ne mama, ne Mojca. In ne dogaja se samo dekletom, dogaja se tudi fantom. Bližalo se je prvo ocenjevalno obdobje, s katerim Mojca ni bila zadovoljna. Odločena, da nekaj spremeni, je na mamino pobudo prišla k meni. Tistega mrzlega januarskega dne sva se pogovarjali o učenju. Za marsikaterega otroka neprijetna tema za pogovor, ampak ona je bila tukaj, da nekaj spremeni. Že tisto prvo uro je doživela ogromno uvidov in aha-jev. Kje dela napake, kaj lahko naredi drugače… Predvsem pa – dobila je zaupanje, da LAHKO spremeni svoje učenje. Ponovno je dobila zaupanje vase.

In sva začeli. Vsako uro je bilo več uvidov. Zagreta kot je, je resno upoštevala vsak nasvet. In preizkušala. Kaj deluje in kaj ne. Kje je močna in na čem lahko gradi. Postavili sva temelje in na njih gradili, postavljali novo hišico. Novo znanje, kaj učenje sploh je. Da ni problem v učenju tistega kar jo zanima, ampak v učenju tistega kar jo ne zanima. Kako mi je to znano! In da v učenju neke snovi, ki je ne zanima, svoj kotliček pristavijo še profesorji. Ki ne razumejo, da njihov predmet ni edini in za marsikoga tudi ne najbolj pomemben. Mojca ve, kaj si želi. Žal pa pot do tja vodi tudi preko učenja snovi, ki jo absolutno dolgočasi in za katero ve, da je nikoli več ne bo potrebovala. Naučiti se jo je želela karseda hitro… da lahko zapre tisti zvezek in se posveti temu, kar jo veseli in zanima.

Ljubezni do osovraženega predmeta nisva vzklili, kar pa tudi ni bil namen. Njen namen je bil, kako se hitreje učiti. Tega ji namreč v osnovni šoli niso pokazali, pa saj takrat tudi ni potrebovala takšnega znanja. Ko prileti petka niti ne razmišljamo o tem, kako smo do te petke prišli!

Mojca je do sedaj naredila velik preskok. Predvsem pa ga je naredila sama. Moja vloga pri tem je bila, da sem ji pokazala KAKO. In v njej so se vsako uro dogajali notranji premiki: »Aha!« »Pa saj res, kako da tega nisem prej videla!« »A tako enostavno je to?« »Lej, da znam!«

Mojca je tipični vizualni tip učenja in si je ogromno zapomnila s slikami. Dva namiga in že je celotno besedilo pretvorila v slike. Potem so tu še asociacije. Pa zgodbice, takšne in drugačne. In če je še pred kratkim na testu radirala in brisala odgovor, da je kmalu lahko videla na drugo stran papirja, je danes veliko bolj sproščena in umirjena. Zaupa vase. Ve, da zmore.

In to je to. Tudi jaz občutim, da sem jo opremila z znanjem in orodjem, ki ga bo uporabljala dalje – sama. Počutim se kot, da spuščam ptička iz gnezda naj poleti. In seveda zleti. Ker ve. Ker zna. Ker zmore.

Kje se dogajajo premiki, preskoki, uvidi in aha-ji? Na treningih učenja. Nihče jim ni povedal, da je učenje treba trenirat. Da se lahko učijo drugače kot s piflanjem. Da je lahko hitro in enostavno 🙂 In ko občutijo, da zmorejo, takrat poletijo.

16.3.2017

Lea Čerin