KO STARŠI ZMRZNEMO…

 

Pred kratkim sem od nekega starša, dobila sporočilo:

… otrok pride domov in gre takoj v elektronko, zato mu jo vzamem. Narediti mora obnovo zgodbice. Mu jo preberem, pomagam, da si jo slikovno predstavlja … po dveh urah, so rezultat trije stavki uvoda, en stavek jedra! Zanima ga vse drugo, razen obnova … valja se pod mizo … pa še za matematiko ima kar nekaj naloge … popoldan v stanovanju??? Tu starši zmrznemo.

Zmrznemo in se znajdemo v začaranem krogu panike, obveznosti, prostega časa … Prvo kar potrebujete je globok vdih, trikrat … raje večkrat.

Ko otrok pride domov, smo navajeni, da je na prvem mestu domača naloga. Navajeni, skoraj avtomatizirani smo, da je naše prvo vprašanje otroku – kako je bilo v šoli, si dobil kakšno oceno, imaš kaj naloge in koliko?

In dokler ni vse to adacta, se kar ne moremo sprostit.

To je način dela, ki smo ga vajeni že od naših šolskih let. Enako smo delali mi. Prva je domača naloga, potem vse ostalo. No, vsaj učiti se ni bilo treba toliko in starše ni skrbelo, da bi bili v stanovanju zaprti ves popoldan … zaradi šole.

Pa vas slišim … ampak, danes je drugače! Je drugače, lahko je težko, lahko je enostavno. Odločitev je naša in otrokova, skupna.

Pogosto smo nezavedno vodeni od svojih notranjih vzorcev in prepričanj, ki mogoče niti ne delujejo več. Tudi mlada mamica prvošolčka se je znašla v podobni situaciji. Vsak dan je otroku dala dodatno delo za šolo, ker le tako se razvijajo učne navade. Otrok se je začel upirati, skrivati naloge … posledično ni povedal, kaj se v šoli dogaja. Počasi je odstirala zavese in spoznavala, kako se lahko z otrokom srečata na pol poti in da je tudi šiljenje barvic “delo za šolo”.

 

Kako vemo, prepoznamo, da smo vodeni iz notranjih vzorcev?

Takrat, ko nam otrok stopi na žulj.

Ko nam dvigne pokrovko.

Ko se začnemo jeziti.

Ko potegnemo iz preteklosti … »tako bo, ker tako pač mora biti« … pa niti ne vemo zakaj je tako.

Nikoli se nismo vprašali.

V takih primerih se vedno spomnim vica, ko je neka mama piščancu odrezala noge, preden ga je dala v pekač. Na vprašanje zakaj to dela, odgovori, da je njena mama delala tako. In vprašajo to mamo, zakaj piščancu vedno odreže noge, ko ga dene v pekač. Odgovor je isti, ker je njena mama delala tako. In pridejo še do te stare gospe in ji postavijo isto vprašanje. Odgovor: ker je imela premajhen pekač in cel piščanec ni šel v pekač, zato mu je odrezala noge.

Ko nam otrok stopi na žulj, se obrnimo vase in premislimo, zakaj nas ta situacija, to dejanje, ta dogodek … moti.

Ko začutimo mravljince po celem telesu, se vprašajmo, kdaj sem to doživel-a in kako sem se takrat počutil-a. Šele, ko ozavestimo te občutke, se lahko odločimo kaj bomo naredili. Vztrajali pri prvotnem, spremenili mnenje, spremenili pristop … razumeli otroka, da je vesel, da je končno doma in lahko vsaj za trenutek počne nekaj po svoje, po svoji želji. Vsaj za trenutek.

 

Moje dekline imajo navado, da se umaknejo v svojo sobo. Po hitrem pozdravu in če ni ravno pomembnega sporočila, odbrzijo v sobo … berejo, rišejo, rešujejo križanke … nekaj kar jih sprosti … rolajo, kotalkajo … ob določenih dnevih je dovoljena tudi televizija … sprejemam, da določen odklop potrebujejo. To je način, ki so ga same proizvedle že v vrtcu, zdaj pa smo ga nekoliko prilagodili na šolske razmere, letni čas in popoldanske krožke.

Kaj naredimo starši, ko pridemo domov? Ali si obujemo copate, odpremo torbo in položimo laptop na mizo, da bomo delali?

Nekateri naredijo tako, večina ne. Ker tu so otroci, za katere je treba fizično in psihično skrbeti, … tu je partner, ki ga nismo videli pol dneva, … pripravimo kosilo, da bomo imeli vsaj en skupen obrok na dan, … potem pa se začnejo popoldanske obveznosti … vsaka družina ima svoje.

 

Sprašujem vas, ali lahko od otroka pričakujemo (zahtevamo že lahko), da bo takoj po šoli doma delal za šolo? Da bo po svojem ‘delavniku’ z veseljem pristopil k nalogam, za katere ne vidi smisla zakaj bi jih delal.

Starši smo tisti, ki ‘vidimo’ v prihodnost, kaj se bo zgodilo, če se nečesa ne naredi in kaj se bo zgodilo, če se naredi. Pa tudi to ni ziher. Otroci te sposobnosti še nimajo, ker možgani niso še razviti v tolikšni meri. Predvidevanje je sposobnost odraslega. Otroci živijo tukaj in zdaj. In kljub vsemu ta trenutek pomirja.

Najti ravnotežje med enim in drugim … to je naša umetnost. In učimo se lahko eden od drugega.

Prehitro nas zgrabi panika, kaj vse je še potrebno narediti, da pozabimo na trenutek »tukaj in zdaj«. Otroci pa so v tem pravi mojstri.

Ne bojmo se stopiti iz cone udobja in škatlice znanega. Poslušajmo njega in poslušajmo sebe, da najdemo ravnotežje.

Če je pri tem potrebna pomoč in zunanji vpogled v situacijo, pokukajte semle.

Lea

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

− 2 = 2