Drage moje bralke (in bralci 🙂 ), se vam je že kdaj zgodilo, da ste odprli test (v mojih časih so bile še kontrolne naloge) in se vam je zdelo, da gledate v vprašanja, ki so na videz povezana s popolnoma drugo snovjo? Meni se je to dogajalo pri skoraj vsakem testu in takrat nisem imela pojma, zakaj.
Velikokrat poudarjam način učenja ipd., ampak v ozadju je še nekaj drugega.
Najprej je tu zgodba, ki jo seveda lahko podelite s svojim otrokom (če ve kdo je bil Winston Churchill, mu/ji bo še celo zanimiva).
Takole gre: Winston Churchill se je v svojih najstniških letih več tednov pripravljal na sprejemi izpit za Harrow, prestižno angleško deško šolo. Precej mu je bilo do tega, da bi ga vzeli. Na veliki dan, marca 1888, je odprl izpitno polo in ugotovil, da je poudarek na latinščini in grščini, namesto na zgodovini in zemljepisu, kot je pričakoval. Na lepem je imel prazno glavo, je zapisal pozneje, in ni bil zmožen odgovoriti niti na eno samo vprašanje. “Pri vrhu strani sem napisal svoje ime. Nato sem pripisal številko vprašanja, ‘1’. Po daljšem razmisleku sem jo dal v oklepaj, torej ‘(1)’. Potem pa mi ni v povezavi z vprašanjem padla na pamet niti trohica česa primernega ali verodostojnega. Po naključju se je od nekod pritaknila manjša packa in več madežev. Celi dve uri sem bolščal v to nesrečno reč, potem so usmiljeni izpitni nadzorniki prišli po moj zmazek in ga odnesli na ravnateljevo pisalno mizo.”
Kaj se dogaja, ko vemo, da znamo, pa vseeno je rezultat bolj kot ne, razočaranje? Dogajalo se je meni, dogaja se tudi mojim puncam. Dogaja se mamici iz sosednje hiše in njenim otrokom. In dogaja se neznani mamici na drugem koncu Slovenije in njenem otroku.
Prepričanje, da se bom podatkov ipd, ki se jih zlahka spomnim ta trenutek, enako dobro spominjala tudi jutri ali pojutrišnjem, me opehari dobrega rezultata na testu.
Poznate tisti občutek, da snov obvladate tako dobro, da se nima smisla z njo ukvarjati še naprej? “Saj znam!” Zaradi teh občutkov (ki se baje oblikujejo celo nezavedno), slabo presodimo kaj bi bilo smiselno še ponoviti. Lahko bi jim rekli “lažni občutki znanja”.
Sama sem pogosto delala napako, da sem med ponavljanjem imela odprt učbenik in počasi listala po straneh, gledala slike, naslove in si zraven naštevala in prigovarjala, kaj znam. Namesto tega, bi bilo bolje narediti metodo “samoizpraševanja”. To je najbolj enostaven način, da vidimo koliko dejansko znamo oz. zna vaš “mali”.
Ko se določeno snov nauči in prinese A4 list, kjer je 80 vprašanj, svetujem da vprašanja umaknete in počakate približno pol ure. Potem naj naredi “brain storming” ali možgansko nevihto. Na list papirja naj napiše, nariše, kakor mu/ji je ljubše, vse tisto česar se spomni o tej snovi. Šele potem uporabite vprašanja. Ta so le pripomoček pri učenju in ne nadomestek učenja.
Kaj se zgodi? Kar si poskuša z lastnim trudom priklicati v spomin, takrat je zapomnitev boljša. Večkrat sem omenila, da je uspešno učenje aktivno učenje. Medtem ko se “samoizprašuje”, možgani veliko več razmišljajo. Večja verjetnost je, da se bo ob definiciji spomnil-a na barvo, s katero je obkrožena, kje v zvezku je zapisana, zvok motorja, ki je ravno takrat pripeljal mimo ipd. Učenje so več kot le besede, veliko več 🙂
Imate čas? Potem predlagam, da sestavite kratek kviz o snovi, še preden se začne učiti. O “magičnosti” in veliki koristnosti kviza, pa naslednjič 🙂
Lea Čerin
18. 5. 2017
Vir: B. Carey: Kako se učimo, UMco, Ljubljana, 2016