4 metode, ki bodo popestrile zapiske in učenje

Z današnjim člankom vam želim sporočiti, da kljub temu, da je večina staršev prevzela vlogo učitelja (hočeš nočeš), poudarjam, da starši nismo učitelji (razen, če si tega želite in je to vaša srčna želja ter pri razlagi učne snovi uživate), saj ne poznamo didaktike določenega predmeta. Lahko pa otroke spodbujamo k samostojnemu učenju, predvsem pa učinkovitemu učenju. Kako? Tako, da jim pokažemo in jih naučimo učinkovitih metod učenja.

Eden zelo učinkovitih načinov za pomnjenje in razumevanje tistega česar se učimo, je delanje zapiskov.

Že med poukom (v našem primeru med prepisovanjem učne snovi) ali kasneje med učenjem.

Zapiski pomagajo k zapomnitvi, z njimi razvijamo veščine učenja in bolje razumemo vsebino učne snovi.

V učno snov smo aktivno vključeni le takrat, ko z besedilom naredimo še kaj drugega kot zgolj prepišemo. Ta način je najbolj pasiven način učenja, od katerega si ne zapomnimo nič ali pa izredno malo. Da samo brati ni dovolj, že vrabci čivkajo. Samo prepisati učno snov, prav tako ni dovolj. Hitro se bo pozabila in smo spet na začetku.

 

Kakšne so prednosti učinkovitih zapiskov oz. pisanje zapiskov med branjem učne snovi?

– zagotavljajo, da smo pozorni na tisto kar beremo

– zahtevajo, da razmišljamo o tem, kar napišemo

– pomagajo, da naredimo povezave med vsebinami

– so nam v pomoč, ko potrebujemo material za učenje

 

Ko imamo pred seboj učno snov, moramo imeti v rokah pisalo (svinčnik, nalivnik, barvico, flumaster …) in list papirja (v nekaterih primerih zapiske lahko dopolnjujemo kar v zvezek).

Ne, to ne pomeni še več dela z učenjem, ker lahko spodaj naštete primere naredimo istočasno s prepisovanjem učne snovi, uporabimo pa tudi kasneje in/ali večkrat.

 

Le začeti je treba!

 

Danes delim nekaj enostavnih idej, kako narediti tisti korak naprej in dalje od zgolj prepisovanja ali le branja učne snovi. Hkrati pa se učimo trikov in tehnik učenja.

Izbrala sem primere tistih metod, ki jih lahko delamo že med samim prepisovanjem oz. pisanjem učne snovi.

 

Zelo pomembno je namreč, KAJ naredimo z gradivom in besedilom pred seboj.

Resnično ni potrebno, da ostanemo le pri linearnem zapisovanju, ki je po mojem mnenju eden izmed najbolj dolgočasnih primerov zapisovanja.

Sama se ga izogibam v velikem ovinku, saj minimalno spodbuja povezovanje leve in desne polovice možganov in zelo hitro ostanemo pri vpisovanju besedila v vrstice in celo prepisovanju.

Ravno prepisovanju pa se želimo izogniti, če želimo, da si učno snov tudi zapomnimo.

Linearni zapiski in zapiski z alinejami so sicer zelo pogosti in poleg miselnih vzorcev najbolj uporabljeni v zvezkih šolarjev.

 

A lahko jih popestrimo! Poglejmo kako.

 

Torej, poskusite enega izmed spodnjih primerov in se premaknite korak naprej od linearnih zapiskov:

  • Cornell metoda
  • metoda škatlic (Leitnerjeva metoda)
  • miselni vzorci
  • kviz

Poglejmo si vsakega od teh bolj podrobno, kako jih uporabiti že med samim prepisovanjem učne snovi, predvsem pa v čem je prednost posamezne metode.

 

CORNELL METODA ZA ZAPISKE

… pomaga pri organiziranju zapiskov v enostavne povzetke. Je učinkovita ravno zaradi tega, ker so vsi poudarki, ključne besede, bistvo in povzetki napisani na enem mestu.

Zapiski so urejeni, zbrani in enostavni za pregled ter omogočajo, da takoj vidimo glavne poudarke in koncepte, torej bistvo učne snovi.

Kako jo uporabiti takoj, že med samim prepisovanjem učne snovi ali kasneje med učenjem?

Ko učno snov otrok prepisuje, na levi strani zvezka (nič ne bo narobe, če to naredi na desni strani zvezka) pusti ozek stolpec. Učno snov prepisuje kot ponavadi, le da se pri vsakem odstavku ustavi in v levi (ali desni) prazni stolpec zapiše ključne besede tega odstavka. Lahko uporabi le 1-2 pojma ali simbol/preprosto skico, ki ponazarja dogajanje v odstavku. Stolpec lahko zapolni tudi kasneje, vendar priporočam, da še v istem dnevu.

Na dnu lista/zvezka pa je prostor za povzetek učne snovi v nekaj povedih.

 

MISELNI VZORCI

Zapisovanje v obliki miselnih vzorcev je že zelo poznano in ustaljeno. Mnogi pa jih ne uporabljajo in celo ne marajo. Pogosto opažam, da je razlog temu, ker jih ne znajo uporabljati.

Moj primer je drugačen kot smo ga vajeni, kjer je glavni naslov zapisan v sredino lista, iz njega pa vlečemo veje v podnaslove.

Če razmišljamo malce izven okvirjev, imajo miselni vzorci lahko različne oblike, kjer si lahko pomagamo s sketchnote-om.

Zelo primerni so za vizualne učne tipe.

Če se boste preizkusili ali dopolnili svoje veščine izdelave miselnega vzorca, ne pozabite na barve, simbole, sličice ipd., predvsem pa, da ga delate sami. V njem naj bodo vaše asociacije, s puščicami med seboj povezujte vsebine, označite si pomembne točke ipd.

Ustvarjajte!

 

LEITNERJEVA METODA

… ali metoda škatlic je luštna metoda zapiskov (če se jim sploh lahko tako reče). Od klasičnih zapiskov se loči po tem, da ključne pojme ali povzetke zapisujemo na kartončke in kot pripomoček uporabimo tudi škatlice (ali pisemske ovojnice, saj preverjeno deluje tudi ta oblika).

Kako jo uporabimo že med zapisovanjem?

Pozorni smo na definicije, pojme, razlago ipd. vse kar nam pade v oči, da je pomembno. In le-to zapišemo na kartončke, v obliki ključnih besed. Izogibamo se direktnega prepisovanja.

Pozor … če zamahnemo z roko ‘ah, to ni pomembno, tega v testu ne bo’, zapišimo vseeno na kartonček. Murphyev zakon je vedno prisoten  in nikoli nas ne pusti na cedilu 🙂

Postopek pri uporabi škatlic in kartončkov pa je naslednji: potem ko pojme, definicije itd. zapišemo na kartončke, jih zlagamo v škatlice glede na naše znanje.

V prvi škatlici so pojmi, ki jih ne znamo oz. se pri njihovi razlagi še zelo zapletamo z besedami. V tretji škatlici pa so pojmi, ki jih obvladamo in jih zlahka razložimo.

Za začetek si vse kartončke pospravimo v prvo škatlico iz katere jih postopoma vlečemo. Preberemo vprašanje ali pojem in če je odgovor pravilen, gre kartonček v drugo škatlico. Ko vlečemo kartončke iz druge škatlice, gre pravilen odgovor v tretjo škatlico, v kolikor pa je odgovor nepravilen, se vrne v prvo škatlico. Komplicirano? Sploh ne, gre le za prestavljanje kartončkov iz škatlice v škatlico, pri čemer smo pozorni na to, da prva škatlica vedno predstavlja nepravilne odgovore.

Metoda je zelo primerna za učenje besedišča tujih jezikov. Če je še niste vešči, kako jo uporabiti, začnite s tujimi jeziki 🙂

Kako pogosto ponavljamo škatlice? Kartončke iz prve škatlice vsak dan, kartončke iz druge škatlice vsak tretji dan in kartončke iz tretje škatlice vsak peti dan.

 

KVIZ

Kdo ni navdušen nad kvizom?

Če še niste, vas mogoče ta način učenja prepriča v izdelavo kviza.

Zlahka lahko tak kviz postane tudi igra.

Podobno kot pri Leitnerjevi metodi, smo tudi tukaj pozorni na definicije, pojme, besedišče ipd. Zapisujemo jih na kartice, kjer je lahko vprašanje na eni strani, odgovor pa na drugi strani. Različica je možna tudi na način, da sta vprašanje in odgovor na ločenih karticah.

Ko so vprašanja pripravljena, si izberimo ‘žrtev’ našega kviza in preverimo njegovo/njeno znanje.  Vprašanja vržemo v škatlo ali vrečko, iz katere naključno potegnemo eno izmed kartic. Če soigralca nimamo, lahko to naredimo sami. Še preden pogledamo odgovor, si ga v mislih povejmo.

Pri metodi kviza je pomembno, da pravilni odgovor izvemo takoj.

Različica kviza je tudi igra spomin, v kolikor imamo vprašanja in odgovore zapisane na ločenih karticah.

 

Vse omenjene metode zapiskov in učenja spodbujajo k temu, da smo pozorni na bistvo v besedilu in iz le-tega znamo bistvo tudi izluščiti. Če je otrok v tej veščini še šibek, je potrebno najprej okrepiti strategije iskanja bistva v besedilu, da bo zmogel sam izpisovati zgornje primere.

Da pa jih kljub vsemu začnemo uporabljati, predlagam, da jih naredimo skupaj z otrokom in jih hkrati učimo tehnik učenja 🙂 To pa je tudi BISTVO omenjenih metod.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

82 − = 74