Imate povprečnega otroka,
… ki v šoli dnevno preživi 5-6 ur,
… doma posveti šoli minimalno količino svojega časa (ali še manj, ker mu učenje pač predstavlja izgubo njegovega dragocenega časa)
… in snov (za katero bi mi, starši, potrebovali vsaj eno uro) obdela v 10 minutah?
»Znam,« pride ves navdušen iz sobe.
Že mogoče, da zna. Za test, ki ga bo pisal jutri.
Kaj pa potem?
»Hja, potem pa ne rabim več znat!«
In se zgodi, da čez tri mesece, nadgradijo snov. Ki se jo je pred tremi meseci naučil samo za TISTI določeni test.
Ups! Fino bi bilo, če bi se zdaj vsaj nekaj malega od tistega spomnil 🙂 In brska po možganih, če je slučajno še kaj zametkov tiste snovi. Nič. Od začetka bo treba.
Berem, ponovim, berem, ponovim, …. in zaspim.
Tipične težave otrok, od katerih se pričakuje (in zahteva) učenje snovi, ki mu niti slučajno ni blizu, kajne?
Prepričana sem, da so spodnji stavki zelo znani:
»Preberem petkrat, pa si še zmeraj ne morem zapomniti.«
»Pokazala sem, povedala sem, naredili smo poskus, gledali smo video, pa vendar dva tedna kasneje ponovno razlagam celotno snov.«
»Definicijo 10-krat napišem, 5-krat na glas povem, pa vseeno si je ne zapomnim.«
»Ah, preberem, ponovim, še enkrat preberem, še enkrat ponovim … in upam, da kaj ostane v glavi.”
»Snov si zapomni le za kratek čas in jo hitro pozabi.«
»Ko berem, velikokrat vmes izgubim pozornost … in sploh ne vem kaj sem prebrala.«
Ko Rimljane zdrdra kot pesmico …
Skoraj pomislimo, da bi otroka peljali na pregled k psihologu, nevrologu, specialnemu pedagogu in še kateremu strokovnjaku, ki ima vsaj malo dostopa do otroških možganov. Ker smo enostavno izgubili bitko z 10-imi minutami učenja in počutjem papige, ki ponavlja v prazno, da se je treba učiti malo več (včasih veliko več) kot le 10 minut.
Kdor, ki še ni izkusil pregovarjanja z najstnikom, da se ničesar ne da naučiti v 10-ih minutah (razen kratke formule ali angleške besede), ne ve, kaj pomeni »pogovor v slepi ulici«. Ali tisti pogovor, ko gremo vsevedni starši v levo slepo ulico, otrok pa v desno slepo ulico. In se oba znajdeta na svojih koncih, vsak s svojim prav.
Če imate otroka, ki slučajno popusti (ko bi se to vsaj zgodilo malo večkrat), pa se ta otrok zapre v sobo, usede za mizo in začne učiti (in mi si oddahnemo, uh). Ven iz sobe pride po eni uri. Juhu! Uspelo nam je! Pa smo dokazali, da je za učenje potrebno več kot 10 minut, saj je Rimljane zdrdral kot pesmico.
Pa smo se kdaj vprašali, kako se je naučil te Rimljane?
Verjetno (in roko dam v ogenj) bi odgovoril, da je 2-krat prebral, potem pa ponavljal, dokler ni znal na pamet.
In ko ga čez 3 dni ponovno vprašamo, kaj je že bilo takrat z Rimljani, nima pojma. Prva misel, ki nam kot zareza šine skozi možgane: moj otrok ima težave s spominom! Saj se to ne dogaja samo z Rimljani, ampak tudi s toplotnimi pasovi, rastlinsko celico in formulo za površino kocke!
Preden zadeva vzame spanec, živce in še kaj, naj vas pomirim. Z vašim otrokom je vse ok, samo svojih potencialov (oz. določenih delov možganov) ne zna še uporabljati. Tistih, s katerimi si lahko pomaga, da si več zapomni. Predvsem pa za malo dlje časa. In se definicijo dejansko nauči v 10-ih minutah.
Kje tiči problem?
…ali bolje – rešitev?
V miselnem toku.
Namreč, med razmišljanjem, miselnim naporom, učenjem … (kakorkoli to imenujemo), mora biti aktiven.
Miselno aktiven.
Torej: kadar bere, gleda, posluša … je pomembno tisto, kar se v tistem trenutku dogaja v možganih. Tisto kar misli v trenutku zapomnitve, bo odločilo, ali se bo informacija zapisala v možgane ali ne.
Če torej med učenjem, ne dela nič (kar se dejansko pogosto dogaja, ko samo bere), se lahko »uči« ure in ure, pa si bo zapomnil le malo ali celo nič.
Ni bistvo v časovni količini učenja, ampak v kakovosti učenja. Kaj med tem dela.
Naučeno snov hitro pozabi zato, ker med samim učenjem ni delal nič. Vsaj miselno ne. Lahko se je vrtel na stolu, lahko je grizel svinčnik, metal žogico v steno, prebral 1x, 2x, 3x, ponavljal na pamet…, ampak vse to je neuporabno, če z mislimi ni pri stvari oz. pri Rimljanih :). In jih seveda pozabi takoj, ko je testa konec (včasih še prej, kar pa sploh ni v redu)!
Kaj je to VAK?
Ste že slišali za VAK? Ne, ni nič težkega in skoraj sem prepričana, da ste že slišali za vizualni, avditivni in kinestetični tip.
Spet nekdo, ki ne more mimo teh stilov učenja! Večkrat slišana zadeva, ampak premalo uporabljena in upoštevana. Berite dalje, spoznali boste dejstvo, v katerem tiči vsa skrivnost učenja 🙂. No, skoraj vsa.
Zelo na kratko, če vam je kratica popolna neznanka: pri učenju ali sprejemanju informacij uporabljamo slike, zvok in občutke, nekateri tudi okus in vonj. Določeno informacijo si vsi ljudje zapomnimo preko enega ali vseh kanalov. Kadar nekdo razlaga pot do gledališča, si to pot lahko »izrišemo« v glavi ali dejansko na papir. Ali pa naredimo poskusno, testno vožnjo en dan prej in opisano pot dejansko prevozimo . Ali pa si besede levo-desno-levo-naravnost-desno… uglasbimo v kratko melodijo. Vsak ima svoj način kako si določeno stvar zapomni.
Pri otrocih ni nič drugače! Samo upoštevajo ne tega, ker ne vedo kako to prenesti v prakso!
Brez skrbi, TUKAJ ga naučimo tudi tega.
Poglejva si enostaven PRIMER: zamislimo si jabolko.
– Če se nam je ob jabolku ustvarila slika jabolka (moje je rdeče, majhno, z luknjico črvička), potem sprejemamo informacije v glavnem preko vizualnega kanala.
– Če se nam ob jabolku ustvari zvok, ko ugriznemo v jabolko, potem sprejemamo informacije v glavnem preko avditivnega kanala.
– Če se nam ob jabolku ustvari občutek, kako ga držimo v dlani, potem sprejemamo informacije preko kinestetičnega kanala.
– Ostala dva kanala, delujeta podobno. Začutimo okus jabolka ali njegov vonj.
Še en primer, kjer lahko z otrokom preizkusita kateri tip sprejemanja informacij sta: zaprita oči in pomislita na svoje zadnje počitnice ob morju – jih slišita, vidita ali občutita? Mogoče celo okusita ali vonjata? In mogoče bosta celo ugotovila, da sta vajina kanala različna. Aha, zato me ne razume, ko mu razlagam! Jap, ker otrok sprejema informacije drugače kot mi.
Ustvariti občutek na določeno informacijo …
Zato je pri učenju pomembno, kako uporabi miselni proces. Če uporabi vse tri kanale, bo najbolj uspešen. Včasih samo vizualizirati ni dovolj, tako kot ni dovolj samo poslušati. In če zna ustvariti občutek na določeno informacijo, takrat možganom sporoči, da gre za nekaj pomembnega. In da si to možgani morajo zapomnit!
Katere dogodke smo si najbolj zapomnili? Ja, tiste, nabite z emocijami!
Kaj delajo narobe mlajši in starejši otroci:
– da si vsebino ponavljajo znova in znova, kar postane dolgočasno in osebno nepomembno, deluje pa zelo kratek čas
– da med učenjem ne mislijo o ničemer ali pa o čem drugem
– delajo si zapiske, takšne in drugačne (vizualno-kinestetična strategija, ki pa je neučinkovita, če gre za golo prepisovanje podatkov)
Zdaj veste: vaš otrok nima težav s spominom, samo pravega orodja za spomin nima.
P.S.: Želite, da dobi ta orodja? Na spodnji povezavi boste izvedeli, kako do njih.
Ja, hočem izvedeti, kako do orodij do boljšega pomnjenja!