OH, TI NAJSTNIKI…

Njena nepospravljena soba mi je že krepko načenjala živce in glasilke.

Kot naročeno pa med iskanjem ‘pravega’ filma naletim na oddajo o najstnikih.

Veliko povedanega že poznam. Zavedam se, da če želimo spremembe pri otroku, moramo te spremembe narediti najprej pri sebi.

Dejansko se začne pri nas.

Poslušam dalje …

Si mislim … ja, saj imamo tudi mi najstnico.

Ne tipično najstnico v vedenju (ker je še vedno družinski sonček), ampak v … razmetani sobi.

 

Moj AHA, ki to niti ni bil, samo ozavestila ga še nisem, je: “nered v glavi se lahko kaže kot nered v najstnikovi sobi”.

Kakšno olajšanje!

Ko sem resnično dojela, da je razmetana soba moj problem, ne njen, sem tudi spustila, da se z njeno (razmetano) sobo ne obremenjujem. Za nameček se je zgodilo nekaj skoraj neverjetnega … soba je veliko bolj pospravljena kot prej 🙂

Definitivno pa je manj prepiranja, kar se mi je zdelo že res izguba moje energije in časa.

Zato sem v svoje delavnice in programe začela vključevati starše. 

Naši starši se z našo šolo niso kaj dosti ukvarjali in verjetno se tudi vi sprašujete “zakaj moram jaz to delati in to že v osnovni šoli”!

Popolnoma razumem, občasno se tudi jaz še vedno to sprašujem.

Potem pa si rečem …

… šola je del družinskega in otrokovega življenja. V kolikšni meri in v kakšni obliki jo bom spustila v naše življenje?

Vem.

V takšni meri, da ima otrok tudi svoj prosti čas in si oblikuje svoje potenciale (ki v šoli ostajajo skriti) in v takšni obliki, da ne uničuje mojega odnosa z mojimi puncami.

Šola je pomembna, ampak moj dober odnos z njimi še bolj. Pika.

In ko delamo na odnosu, tudi šola  ‘steče’.

Verjamete?

 

Lea

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

95 − = 85