Njena nepospravljena soba mi je že krepko načenjala živce in glasilke.
Kot naročeno pa med iskanjem ‘pravega’ filma naletim na oddajo o najstnikih.
Veliko povedanega že poznam. Zavedam se, da če želimo spremembe pri otroku, moramo te spremembe narediti najprej pri sebi.
Dejansko se začne pri nas.
Poslušam dalje …
Si mislim … ja, saj imamo tudi mi najstnico.
Ne tipično najstnico v vedenju (ker je še vedno družinski sonček), ampak v … razmetani sobi.
Moj AHA, ki to niti ni bil, samo ozavestila ga še nisem, je: “nered v glavi se lahko kaže kot nered v najstnikovi sobi”.
Kakšno olajšanje!
Ko sem resnično dojela, da je razmetana soba moj problem, ne njen, sem tudi spustila, da se z njeno (razmetano) sobo ne obremenjujem. Za nameček se je zgodilo nekaj skoraj neverjetnega … soba je veliko bolj pospravljena kot prej 🙂
Definitivno pa je manj prepiranja, kar se mi je zdelo že res izguba moje energije in časa.
Zato sem v svoje delavnice in programe začela vključevati starše.
Naši starši se z našo šolo niso kaj dosti ukvarjali in verjetno se tudi vi sprašujete “zakaj moram jaz to delati in to že v osnovni šoli”!
Popolnoma razumem, občasno se tudi jaz še vedno to sprašujem.
Potem pa si rečem …
… šola je del družinskega in otrokovega življenja. V kolikšni meri in v kakšni obliki jo bom spustila v naše življenje?
Vem.
V takšni meri, da ima otrok tudi svoj prosti čas in si oblikuje svoje potenciale (ki v šoli ostajajo skriti) in v takšni obliki, da ne uničuje mojega odnosa z mojimi puncami.
Šola je pomembna, ampak moj dober odnos z njimi še bolj. Pika.
In ko delamo na odnosu, tudi šola ‘steče’.
Verjamete?
Lea