“Otroci se ne učijo zase, učijo se za vas!”
Resnica, ki zareže globoko v srce.
Pa še kako resnična je.
Prejšnji teden sem bila na roditeljskem sestanku.
Ponavadi se jih rada udeležujem, če se le časovno izide. Tisto, kar me na teh sestankih fascinira je govor učiteljice in vprašanja/komentarji staršev. Pa tokrat pustimo ob strani kritike na račun nevzgojenosti njenih učencev 🙂
Opazujem kako razmišljamo eni in drugi, kaj pričakujemo in kaj si želimo. Vsi pa stremimo k enemu cilju – da bi otrok iz osnovne šole odšel s čim več znanja in opremljen za samostojno življenje. Tu se včasih sprašujem kakšno znanje je mišljeno – reproduktivno, ustvarjalno, glava polna informacij … Kaj je pomembno?
Kakšnega otroka si želimo, ko bo ta zapustil osnovno šolo in šel v svet?
Želimo si:
- samostojnega
- iznajdljivega
- samozavestnega
- odgovornega
- razgledanega
- ambicioznega
- igrivega in sproščenega
- prijaznega
- spoštljivega do soljudi in dela …
Ne, to niso moja naštevanja, to so besede, ki so jih dali starši na vprašanje v moji januarski anketi. Marsikaj od naštetega si želim tudi za svoje punce, brez dvoma. Ampak kolikor si želim, da bi se učile in pridobivale znanje zase … si vsaka to mojo željo predstavlja po svoje.
Predvsem pa se ne učijo … zase. To lahko brez dvoma trdim za starejši dve, mlajša je še vedno kot spužva, ki srka vase vse informacije. Kot da je vsaka pomembna in bo nekoč prišla prav in si dela zalogo.
“Otroci se ne učijo zase, učijo se za vas!” je še toliko bolj zarezalo vame. Velikokrat sem stavek že slišala, ga tudi sama izrekla, a ko pride tisti “aha” moment in to povežemo s svojim otrokom … pridemo so spoznanja, da “uči se, zato da boš…”, “uči se, zato da ti potem ne bo treba…” popolnoma brezveze. Skozi eno uho not, drugo ven. Živijo za trenutek tukaj in zdaj … ki jim ga odrasli (podzavestno) zavidamo.
Učijo se za nas.
Kateregakoli otroka, ki ga pot pripelje do mene in mojih programov, vprašam … zakaj se učiš? Kakšen smisel vidiš v učenju? In čeprav bi zelo radi slišali, da se učijo zaradi znanja, je odgovor … zaradi staršev, da bodo zadovoljni, srečni in veseli ob pogledu na dobro oceno.
Glede na razvoj motivacije in šolski sistem, ki ga trenutno imamo, si drugačnega odgovora niti ne morem predstavljati. Otrok se v osnovni šoli uči zaradi zunanje motivacije. Ki pa je lahko starš, materialna dobrina, uporaba računalnika/telefona ali nekaj tretjega. Notranja motivacija se razvije veliko kasneje. Pogosto šele v srednji šoli. Kar je po mojem mnenju resnično … škoda. Ampak to je že druga zgodba 🙂
Kjer sama vidim sporočilo … če se otrok ne uči zase in zaradi sebe, temveč zaradi mene, je največ kar lahko naredim, da ji stojim ob strani. Jo naučim, kako se spopadati s situacijo, ko nekaj “moram”, “ne znam” ali celo “nočem” narediti.
Poiščem vse možne načine, kako obdobje v osnovni šoli, olajšam celotni družini (in mislim, da mi je moj mož pri tem zelo hvaležen). Pa da ne bo pomote … to ne pomeni, da je vedno prisotna zabava, brez obveznosti in volja otroka, ampak razvijanje samostojnosti in odgovornosti na način, ki povzroča najmanj sivih las.
Je možno?
Je.
Z našo odprtostjo, da naredimo vse kar je v naši moči in se izognemo trenutkom, ki v nas in otroku sprožajo nepotrebno frustracijo ter frazam “pejt se učit”. Kaj v tem primeru naredi naš otrok? Zapre se v sobo in … se uči. Kako? Na pamet.
Smo tako izpolnili starševsko poslanstvo?
Ne zapirajmo jih v sobo, stran od nas … temveč pokažimo tisti KAKO … z zavedanjem, da tako v njih zbujamo samostojnost in odgovornost.
Ali to pomeni, da bomo sedeli ob njih vse do devetega razreda in še dlje? Ja, če je to vaš cilj. Če to ni vaš cilj … pa vam tisti starševski KAKO pokažem na delavnici, 23. marca – (ne) ZNAM SE UČITI.
Zakaj bi prišli? Zato, ker bomo na praktičnih primerih pogledali
-> zakaj se vam otrok upira, ko gre za učenje
-> zakaj vaš lep miselni vzorec pristane pod posteljo, neuporaben
-> kako v pomanjkanju časa najti ‘luknje’ za učenje (ker učimo se tudi tako, da ne sedimo za mizo)
Predvsem pa zato, ker so naši otroci drugačni, novodobni (pa če nam je ta izraz ljub ali ne) in potrebujejo drugačen pristop.
Kakšen? O tem na delavnici (ne) ZNAM SE UČITI.
Lea