Zdaj, ko smo že krepko zajadrali v počitniške vode in ko na vseh socialnih omrežjih beremo zgodbe o počitnikovanju znanih in neznanih prijateljev v različnih obmorskih krajih, se sprašujem kako preživljajo te dolgo pričakovane proste trenutke otroci in malo starejši, ki so deležni res dooolgega oddiha od napornega pehanja za ocenami.
Kdorkoli od njih bi si želel še daljši oddih. Hkrati pa se lahko neverjetno hitro začnejo dolgočasiti.
Ko sem sredi junija vprašala našo devetletnico, ali se veseli počitnic, je bil odgovor: ja, mami, itak.
Kaj pa šolo, jo boš pogrešala?
Samo sošolke.
Na takšno vprašanje seveda ne morem pričakovati drugačnega odgovora, ki se iz generacije v generacijo ne spreminja. Že od mojih časov.
A ob misli na pogled otroka pred televizijo … me zvije v želodcu.
Na začetku počitnic sem razmišljala, kako bi svoje tri dekline zaposlila. Predvsem v dopoldanskem času, ko sem še v delovnem elanu, dekline pa prepuščene svoji domišljiji. Ki prve tedne počitnic ne vidi dlje od televizije in poležavanja.
Domišljija prve tedne počitnic ne vidi dlje od TV in poležavanja.
Odrasli za popoln počitek od službenih obveznosti potrebujemo idealne tri tedne ali vsaj dva tedna. In takrat … resnično popolnoma z možgani na off. Odmislimo službo.
Takrat se trudimo, da bi misli dobesedno preklopili na brezdelje in pozabili na vse tegobe in težave in se … odpočili, kajpak. Potem pa nas večina pogreša delo in se lotimo … vrtnarjenja, beljenja sten, popravila ograje, … česarkoli, samo da si zapolnimo dneve.
Kaj pa tisti, ki svoje obveznosti »služijo« v šolskih klopeh? So upravičeni do dvomesečnega brezdelja in t.i. počitka? Sem ugotovila, da glede tega obstajajo različna mnenja.
Če bi vprašali učitelje, bi svojim učencem najraje dali še kakšno domačo nalogo za počitnice, da ne bi pozabili ravno vsega kar so se naučili v zadnjem letu. In tako tudi njihov trud poučevanja ne bi bil zaman.
Doživela sem celo, da je razredna učiteljica za vse svoje učence kupila nove matematične delovne zvezke, da bi otroci med počitnicami še kaj možgansko migali. Zavzetost je bila res velika, saj je tudi strošek za delovne zvezke šel iz njenega žepa. Ko sem jo vprašala po razlogu takšnega dejanja, mi je odgovorila nekako tako: med počitnicami je dovolj časa, da se znanje utrdi in septembra otroci v šolo ne pridejo kot popolni nevedneži.
Dobro.
Če pobrskamo po spominu, ko smo sami hodili v šolo, s kakšnim znanjem smo se septembra vrnili v šolske klopi?
Naj jih zaposlimo ali prepustimo brezdelju?
Mesec september je bil že takrat namenjen predvsem ponavljanju pretekle snovi in osvežitvi znanja. Učitelji pa so se vsako leto znova razburjali, le kaj smo delali celo poletje? Je torej zgornja metoda smiselna? Ali drugače – naj otroke, dijake med počitnicami zaposlimo ali prepustimo »počitku« in brezdelju?
In če se kot starši odločimo, da bomo svojega otroka med dvomesečnimi počitnicami nekoliko zaposlili in ga ne prepustili popolnemu brezdelju, kakšna naj bi ta zaposlitev bila? Zopet učenje, ponavljanje “za nazaj”, prostovoljno delo, študentsko delo, delo na kmetiji, gospodinjska opravila, …?
Predvsem pa, ali smo vztrajni in dovolj trdni v svoji odločitvi?
Za dijake in študente počitniško delo ni težava. Na voljo je kar nekaj možnosti, kjer si lahko prislužijo celo nekaj denarja. Seveda so s tem opeharjeni za nekaj dni poležavanja na morju, pa vendar z delom pridobijo tudi drugačno naložbo – v znanje in dragocene izkušnje. Nenazadnje, tudi v izgradnjo svoje osebnosti. Ko najstnik pride do nas s predlogom o počitniškem delu, smo starši več kot navdušeni. Super, bo vsaj nekaj delal!
Kaj pa šoloobvezni otroci, ki so za takšno obliko dela še premladi?
No, mi smo se odločili tako: za tisti čas, ko so v Ljubljani, doma, so dobile nalogice za dokaj enostavna opravila. Ki se jim čez leto spretno izmikajo 🙂
Pospraviti posodo iz pomivalnega stroja, urediti svoje otroške sobe, na dvorišču izkopati plevel, obesiti oprano perilo, skuhati enostavno kosilo ali se spomniti predloga za kosilo in kupiti sestavine ipd.
Na list papirja napišem tri nalogice, v obliki, kot je na fotografiji levo.
Vključno s kvadratki, kljukice delajo same.
In dopišem, do kdaj morajo nalogice biti narejene.
Rezultat mojega optimizma, da bodo sestre »stopile skupaj« in si pomagale: kljub začetnim težavam, se učijo odgovornosti, dogovarjanja in medsebojne pomoči. Šola za življenje. In spoznanje, da so otroci sposobni narediti veliko več kot mislimo, če jim le damo priložnost.
Predvsem pa je zanimivo opazovanje, katera prevzame voditeljsko vlogo, katera največ jamra, katera se spretno izogne delu, katera ga opravi brez besed, … A moj namen je, da si med seboj pomagajo in se dogovarjajo. To pa mislim, da mi kar uspeva.
A kratka gospodinjska opravila seveda niso vse!
Poleg kratkih luštnih in nenačrtovanih izletov, jim dan mine:
– v branju knjig,
– izdelovanju zapestnic prijateljstva in še kakšnih drugačnih zapestnic,
– špricanju z vodo,
– spanje v šotoru,
– risanje s kredo na asfalt,
– igranje na prostem (ko se otroška soba preseli kar v sadovnjak),
… ampak to je že tisto, kar ne pojmujemo kot “delo” 🙂
Besedico šola pa omenjam čim manj 🙂
Konec koncev tudi otroci potrebujejo spremembo aktivnosti in dejavnosti ter počitek od šolskih obveznosti. Če smo dovolj izvirni, lahko le-te obnovimo na poti na izlet, morje ali mimogrede, ko računamo koliko denarja potrebujemo za tri kepice sladoleda.
Le-tega pa vam želim še veliko.