Kako se učenja loti večina otrok?
Pripravijo učbenik, odprejo na strani, kar so se nameravali učiti in berejo. Preberejo celotno snov ali po odstavkih, ponovijo (enkrat, dvakrat, trikrat …), ko menijo, da znajo dovolj, gredo k staršem, da jim le-ti postavijo nekaj vprašanj.
Starši pa imamo pogosto detektor za neprava vprašanja. Otroku postavimo ravno tisto vprašanje, na katerega ne zna odgovoriti. Rezultat: “ne znaš dovolj, pojdi se še malo učiti.”
Težava?
Ne, če pozna in prakticira tehnike učenja.
Da, če jih ne uporablja, ker jih ne pozna. V tem primeru bo učinek enak … branje, ponavljanje, piflanje.
Da bi se temu izognili, mora otrok spoznati čim več tehnik učenja. Vsak otrok pa ima lahko svoj način učenja.
Pozorni bodite na to, da z besedilom NEKAJ naredi, saj branje učne snovi ni enako branju knjige!
Pri branju učne snovi mora imeti v rokah svinčnik/barvice in list papirja ali post-it listke. Otrok je (so)ustvarjalec učnega procesa. Četudi mu je dejansko dovolj samo branje (enkrat do dvakrat) in meni, da izpisovanja ne potrebuje (kar potrjujejo dobre ocene in znanje), je koristno, da občasno učno snov naredi s pomočjo izpisovanja (metode, ki jih pri tem lahko uporabi so različne: alineje, ključne besede, miselni vzorec, risanje, izdelava kartic, uporaba zgodbic, post-it listki ipd.). Tako otrok spoznava, da učenje ni le branje, kar mu bo v višjih razredih OŠ in SŠ prišlo še kako prav.
Kako je lahko strukturiran učni proces, ko se otrok uči sam?
Določi učno snov, ki jo želi predelati.
Pregleda naslove in podnaslove.
Hitro preleti.
Nato se loti branja, celotnega besedila ali po odstavkih.
Po tem sledi uporaba tehnik. Več ko jih pozna, večji nabor izbire ima.
Po branju učne snovi naj se vpraša – kaj lahko uporabim, da si čim lažje in hitreje zapomnim?
Kaj pri učenju deluje in kaj ne? Ko v roke dobi vrnjen test, ni dovolj le pogled na oceno, seštevanje točk in poprava.
Kako je prišel do določene ocene?
Je bilo učenje dobro/slabo načrtovano, mu je ustrezala učilnica, je bil test v zgodnjih/poznih urah pouka, ga je/ni izdala trema, je bil površen ali natančen pri branju vprašanj/navodil, kaj lahko prenese v naslednje ocenjevanje in kaj bi bilo smiselno popraviti?
Učenje je preizkušanje različnih metod in strategij ter ugotavljanje katera mi trenutno najbolj ustreza.
Samoregulacija učenja je veščina, ki lahko otroku pomaga, da prevzame odgovornost in nadzor nad svojim učenjem. Je proces, ki se ne zgodi iz danes na jutri, ampak je potreben čas, vztrajnost in začetno vodenje.
Radovednost, kot pojmujem zadnjo črko besedice s.u.p.e.r., je tista, ki naj bi spodbujala razmišljanje o učenju – kako biti bolj učinkovit, kako si učenje popestriti, kaj želim doseči v enem mesecu, šolskem letu, kaj sem sposoben doseči v eni uri učenja, v naslednjem tednu, mesecu, letu…
Starši pa se učimo postavljanja ciljev, pričakovanj in predelujemo naša prepričanja – vzorce, ki jih prenašamo na otroka.
Lea
* vsebina je nastala na podlagi gostovanja v fb skupini Odgovorno starševstvo
