Spremljam našo plavalko, njene treninge, športni razvoj …
… pogosto me tudi vrže nazaj v obdobje, ko je šele začela resno trenirati.
Delfin je njena najljubša disciplina, tu je tudi najboljša (kar 3-kratna zaporedna državna prvakinja 200m delfin … jap, ponosna mama ?) …
… ampak delfin je bil sprva tudi njena najtežja disciplina …
… kam dati roke, kako migati z boki, kako ujeti ritem, da je tehnika pravilna … čeprav ima zdaj čisto svojo posebno tehniko plavanja te discipline ? …
… tekmovala je sama s sabo, da je postala dobra.
Koliko treningov je za njo? Nešteto.
Zdaj pa poglejva na učno situacijo … kako hitro se zadovoljijo s svojim znanjem?
Ali vedo, da enkrat prebrati ni dovolj (pa tudi ne 2-krat ali 3-krat)?
Da SAMO brati ni dovolj?
Da si učno gradivo zapomnim, ga je treba tudi ponavljati.
In nekako tako naj bi izgledalo ponavljanje učne snovi:
1 – ko se učimo nekaj novega, to ponovimo takoj,
2 – še enkrat po 24-ih urah,
3 – potem pa po enem tednu,
4 – po dveh tednih,
5 – po enem mesecu in
6 – po šestih mesecih
… da se informacije vsidrajo v dolgoročni spomin.
Hm, bom slišala zdaj, zakaj pa tega ne upoštevajo v šoli?
Ne vem in se v to niti ne poglabljam. Raje poiščem vsaj nekakšno obliko rešitve.
Na primer: poštevanka. Zdaj jo obvlada, naslednji mesec je že pozabljena. Snov pri matematiki ni več poštevanka, ampak geometrija. Ko se vrnejo k poštevanki, pozabijo na geometrijo in začarani krog se lahko začne ?
Zato je (skoraj) nujno vnesti nekakšno obliko ponavljanja. Zmotno je misliti, da preberem 1x in snov se bo prilepila v spomin. Ne, ko gre za veliko besedila.
Resnica?
Učimo in naučimo se nečesa le s ponavljanjem in vajo.
To pomeni, da se moram na poštevanko (v tem primeru) vrniti večkrat, tudi ko je ‘na sporedu’ geometrija.
Kako začeti?
Da ne bo ponavljanja preveč, se za začetek osredotočimo v tiste predmete, ki najbolj nagajajo in tam vzpostavljamo rutino ponavljanja.
Seveda pa … je za rutino ponavljanja je potrebna disciplina, ki pa pa se je še odrasli otepamo, kaj šele otroci in najstniki.
Zmotno je misliti, da bo 10-letnik sam od sebe šel ponavljat poštevanko (ali kar koli drugega), samo zato, da je ne pozabi (no, so redke izjeme).
Rutino ponavljanja moramo vnesti mi, starši. Na tak način, da bo tudi nam OK.
Jaz, na primer, na kakšno ‘staro’ učno snov spomnim kar tako mimogrede: »A veš, ko sva delali …., kaj sva že takrat rekli …, se spomniš? Ne? Daj poglej v zvezek in mi povej, …«
Izmislite si razlog, zakaj potrebujete vedeti ravno to informacijo o kateri so se učili pred tremi tedni. Razlog dejansko ni pomemben, pomembno je, da se zadeva ponovi … v glavi … se jo spomni … jo izreče na glas. In to lahko naredimo mimogrede, brez klasičnega sedenja za mizo s knjigo v roki.
Pri mlajših otrocih nadvse priporočam tak način, potem pa postopoma uvajajte načine ponavljanja, ki so primerni za starejše otroke in katerih cilj je, da postanejo čimbolj samostojni.
Kdaj začeti?
Nikoli ni prepozno, a priporočam, da čimprej.
Če imate otroka na razredni stopnji OŠ in ne veste, kako bi se lotili zgornje dileme in si povrnili starševske moči, potem se dobimo >>> TUKAJ <<<