Kakšno prepričanje imaš o matematiki? Kakšno o zgodovini? Kakšno o kemiji? Kakšno o učiteljih? … Ali o čem drugem?
Pred nekaj dnevi sem naletela na zanimivo zgodbo:
Medtem, ko je mlad moški hodi mimo slonov, se je nenadoma ustavil. Zbegalo ga je dejstvo, da so bila ta ogromna bitja privezana le s tanko vrvico, ki je bila okoli njihove noge speljana v zanko – brez verige, brez kletke. Bilo je očitno, da se lahko sloni kadarkoli odtrgajo od svojih vezi, vendar iz neznanega razloga niso. V bližini je videl trenerja slonov in vprašal, zakaj te živali samo stojijo in ne poskusijo pobegniti. »No,« je rekel trener, »ko so zelo mladi in precej manjši uporabljamo isto velikost vrvi, ki je pri takratni velikosti dovolj močna, da ne morejo pobegniti. Ko odrastejo, verjamejo, da je vrv še vedno dovolj močna. Tako da nikoli ne poskušajo uiti.« Mož je bil osupel. Te živali bi se lahko kadarkoli rešile iz svojih vezi, ampak zato, ker so verjele, da se ne morejo, so obtičale tam, kjer so bile.
Ljudje v sebi nosimo različna prepričanja. Na podlagi prepričanj si ustvarimo naš pogled na svet. Naša prepričanja so kot nekakšno okno v svet. Spremljajo nas povsod, so kot nahrbtnik na ramenih – težak ali ne. Ogromno teh prepričanj pa si ustvarimo že zelo zgodaj, mislim, da največ v šolskem obdobju.
Bil je 1. september, naša A. je prišla domov s prvega dne šole. Zadovoljna, da je ponovno videla svoje sošolke, izjavim nekaj popolnoma tipičnega: “No, v ponedeljek gre pa zares.” Niti pomislila nisem, da bi te besede v njej povzročile stisko. Njen oči so že tako velike, zdaj pa so postale gromozanske: “A že ocenjujejo?!!”
Takrat dojamem, kje tiči zajec. V 3. razredu se začnejo ocene. Ki se jih neznansko boji. Seveda, želi si petic in biti tako dobra (ali odlična) kot starejša sestra. Nekje globoko v sebi pa meni, da tega ni sposobna (le kdaj si je vsidrala tako misli?). Namreč … matematika. Ne gre ji, je ne mara, skorajda sovraži. No, pa je v družini ena takšna, ki mi daje drugačne izzive. Izzive s prepričanji, namreč. Kako v njej prebuditi tisti občutek, da mogoče pa je sposobna imeti dobre ocene? Tudi pri matematiki? In ali so ocene sploh lahko tisto merilo, da je človek v nečem dober? Večina otrok pravi, da bi bila šola boljša brez ocen. In da starši (in učitelji) absolutno preveč damo poudarka na ocene. Bi se kar strinjala.
Namreč, ena slaba izkušnja s predmetom (in, joj, našimi sporočili v zvezi s tem predmetom) ali učiteljem in že imaš opravka z negativnimi prepričanji o sebi. Zgodba s sloni mi je dala misliti, kako hitro si ustvarimo mišljenje, da v nečem nismo dobri ali sposobni? In tisto, kar se zasidra v naše misli, možgane, celo v naše celice, kar težko izkoreninimo. Mi verjameš? Imaš kakšno takšna prepričanja o sebi?
Jaz jih imam oz. sem jih nekaj uspela preseči. Kar se tiče šole, še vedno mislim, da je matematika dolgočasna. In da fizike itak nikoli ne bom razumela, čeprav je vse okrog nas ena sama fizika … in kemija :). Eno globoko prepričanje je bilo, da bom pred publiko zmrznila.
No, zdaj se noro veselim takšnih dogodkov 🙂 Ampak razlika med mano in mojo malo A je v tem, da sem jaz odrasla oseba, ona pa pač ne. Jaz lahko zavestno opravim s svojimi prepričanji, ona ne. In moja naloga je, da ji pomagam priti do najboljše A., …in vanjo vsadim čim manj takšnih prepričanj, ki bi jo v življenju ovirala. Ja, starši imamo prav tako veliko vlogo pri oblikovanju takšnih ali drugačnih prepričanj.
Ozavestiti svoje besede in sporočila, ki jih sporočamo. Slišati izjave “tega ne zmorem…, tega ne znam…, v ničemer nisem dobra…,” ipd. Metoda zelenega svinčnika je pri slovenščini naredila odlično nalogo. Otroci namreč hitro začnejo neuspehe posploševat in se za uspeh ne trudijo več.
Kaj želim? Da bi se odrasli bolj zavedali svojih verbalnih (in neverbalnih) sporočil. In se včasih ugriznili v jezik ali pa vsaj vprašali … ali mu/ji z besedami, ki jih bom izrekla kaj koristim?
Ah, vzgoja definitivno ni lahka stvar!
14. 9. 2017
Lea Čerin