Danes bo moj zapis nekoliko daljši kot ponavadi, ampak tokrat pišem s stališča mame 🙂
Poleg tega, da so bili zadnji meseci zame izjemno težki… čutila sem, da moram NEKAJ spremeniti, pa nisem vedela KAJ, me je kot strela z jasnega zadela realnost.
Z mojimi deklinami sem se pogovarjala o šoli (ne prvič ne zadnjič, ampak tokrat je očitno bilo ‘nekaj v zraku’).
»Šola je brez veze. Nič ne delamo, samo poslušamo. Razen pri xy, ki nam razlaga yx skozi zabavne zgodbe. Takrat si še nekaj zapomnim.«
»Šola je dolgočasna.«
»Raje bi se igrala kot učila.«
»To sem se napiflala.« (pa se takoj popravi, da se ni, ker ni samo brala in ponavljala, ampak vseeno je uporabila to besedo ob kateri se naježim)
In nenazadnje … »komaj čakam, da bo konec šole.« In črta dneve na koledarju…
Takrat udari kot strela z jasnega … JAZ tudi komaj čakam, da bo konec šole! Ker to ni več normalno! Hvala bogu za tiste gavnarje, ki se ne pustijo sistemu, ker taki ‘opozarjajo’, da nekaj ne štima!
Želim samostojne otroke in k temu jih vzgajava oba z možem. Ampak to kar se je dogajalo zadnja dva meseca, presega vse meje. Pa ne krivim učiteljic, verjetno je delajo po navodilih »od zgoraj« … ali pač?
Vedno pravim, da je šola otrokova odgovornost. Cilj večine staršev je, da bi otrok sam skrbel za šolske obveznosti (Slišiš, kako grozljiva beseda je to? Kakšna čustva v tebi sproži beseda »obveznost«?) Otrok bo odgovornosti prej ali slej prevzel/sprejel … ampak le, če bo čutil, da je za to sposoben in imajo nek smisel. Tega pa ne zmore začutiti, če so zahteve za njegovo starost prevelike … in nesmiselne. Kvečjemu v njem raste občutek nesposobnosti.
In ker so zahteve prevelike, seveda priskočimo na pomoč starši, ki se hkrati jezimo in bentimo nad tem, da je šola otrokova stvar in zakaj se moramo toliko vtikati. Sploh, ker se naši starši niso in smo OŠ izdelali brez velikih težav. Kdaj si se začela učiti? Jaz v 8. razredu, še bolj pa v 1. letniku gimnazije – tisto pravo, klasično učenje.
Prvič v šestih letih, kar je prag OŠ prestopila najstarejša, se je zgodilo to, čemur nasprotujem. Spremljala sem datume preverjanj in ocenjevanj in nanje opozarjala našo 8-letnico. … ki bi verjetno prišla popolnoma nepripravljena na test, če ne bi jaz dihala za njenim vratom. Kdo dela OŠ – jaz ali ona? Kar obe 🙂 marsikaj od učne snovi sem pozabila, ampak glej ga zlomka, že v 3. razredu sem ponovila tisto, kar smo mi obravnavali šele nekje v sedmem. Za nameček je bilo njej popolnoma vseeno ali zna ali ne, čeprav slabe ocene pa seveda ni želela dobiti. Hm, brez truda …? Žal ni tiste vrste otrok. Je tista, ki mora učno snov doživeti, izkusiti. Kar je abstraktno, ostane v oblakih.
Prvič v teh šestih letih se mi je sfuzlalo od šole … na skrivaj sem bentila zaradi šole in učenja, hkrati pa iskala rešitve, kako kot mama premagati nastalo situacijo. Danes preverjanje MAT, pojutrišnjem ocenjevanje SLJ, v ponedeljek ocenjevanje MAT, potem sledi preverjanje GUM, itd. itd. In tako 8 tednov zapored. Se ne hecam 🙁 Na začetku sem jo prepustila, da je sama spremljala datume, pa vseeno kakšnega pozabila ali pa prišla do mene v nedeljo zvečer (»ups, pozabila sem, da pišemo SPO«).
Bi takrat pomagala moja jeza in pridiga, kaj pa je počela ves vikend … ali ni bilo eno uro časa za SPO? Ne, ni bilo. Ker je raje s prijateljicami, na rolerjih, meče na koš, kolesari po naši ulici … Jo razumem. Šola ni v njenem prvem planu … vsaj v takšni obliki kot je sedaj, ne.
In seveda, sem priskočila na pomoč. Spremljala koledar, se držala za glavo, (po tiho) bentila nad učiteljico ali se res ne da testov porazdeliti čez celo leto, in ne več vedela, kateri dan je danes. Je četrtek? … super, ker jutri bo petek. Ampak … če s(m)o s testi zaključili, je tu domača naloga na kar štirih učnih listih. Za čez vikend, seveda. Draga učiteljica, nam res ne privoščite vikendov brez matematičnih računov in besedilnih nalog? Smo lahko ‘samo’ družina?
In sem ji ‘dovolila’, da izpolni samo en učni list, ostale bo med delovnimi dnevi. Se najprej ni strinjala (češ, potem me bo učiteljica kregala in si zapisala v svoj zvezek, da sem brez naloge). Pa sva se pogovorili in brez slabe vesti je sprejela moj predlog. Prevzemam odgovornost, če bo zaradi ‘nedelanja’ domačih nalog slabša ocena. Ker sem otroka raje kot za mizo poslala na igrišče!
In ker sem tudi ‘poklicno’ vpletena v šolo in učenje, so se v meni kresale iskrice.
Po nekaj mesecih tuhtanja in premlevanja KAJ in KAKO, je nastal celosten 4-mesečni program , v katerega se že bookirajo prve družine, pa niti še ni uradno objavljen 🙂 🙂
Si opazila, da sem zapisala ‘družine’? Ja, program je celosten, družinski, ker navsezadnje si ti (in tvoj mož) tista, ki sta z otrokom vsak dan. In resnično ni pošteno, da samo od otrok zahtevamo, da spremenijo svoje navade, sami pa bi ostali isti. Če mora otrok iz svoje cone udobja, moramo tudi starši 🙂
Otroka spodbujamo in navijamo zanj na nogometnih tekmah, kajne? Jaz te bom naučila, kako ga/jo spodbujati in navijati zanj-o, ko gre za šolo. Saj veš, v dobrem in slabem 🙂
Tu sem, da pokažem in delim, kakšni pristopi so pomagali nam, ker bodo morda tudi vam.
Hvala ti za tvoj dragoceni čas. Če se strinjaš ali želiš deliti svoje mnenje, piši mi: info@rumenahiska.si