Šola – pustolovščina kot vožnja avtomobila je naslov v knjigi, ki jo trenutno berem.
Takole piše:
“Kaj otroka pravzaprav čaka v šoli? Predstavljajte si, da se morate (ponovno) naučiti voziti avto.
Inštruktor vam razloži prometna pravila, se za trenutek usede k vam v avto in vam pokaže pedale, prestavno ročico, stikala na armaturni plošči. Potem vam izroči ključe, vam zaželi veliko zabave pri prvi učni uri vožnje – in vas pusti same. Kaj boste storili?
…
Mnogi učenci se vsaj občasno počutijo kot samemu sebi prepuščeni avtošolarji: v šoli jim razložijo, kaj se morajo naučiti, mnogo redkeje pa z njimi vadijo, kako se to dejansko dela. Dolgoročno ima to lahko resne posledice: otroci na vse načine krmarijo skozi šolski čas, popade jih malodušje, prihajajo v spore z učitelji…”
Prehitro sprejmemo mnenje, da ‘učiti se’, je prirojena veščina.
Tudi sama sem mislila tako oz. se nisem kaj dosti ukvarjala s tem, da se je potrebno učenja na-učiti, dokler ni najstarejša hči (takrat v 4.razredu) prišla do mene z vprašanjem: “Mami, kaj naj s tem dolgim besedilom naredim?”
Takrat sem dojela, da so besede “Uči se!”, popolnoma zgrešene.
In da bi skoraj zgrešila en vmesni korak – kako.
Če si mamica ne-pedagoginja, verjamem, da zadeva ni enostavna. Ker ne veš, česa ne veš in otroku pomagaš po svojih najboljših močeh in na način, kot si se učila ti. Super, če deluje in ne toliko super, če ne deluje.
Pri najstarejši E. se za samostojnim učenjem (ne piflanjem) skriva vsaj 1-letno delo (če pozabim na prva tri leta, kjer je bil fokus drugje, ne toliko na učenju).
Ja, prav si prebrala … 1 leto postopnega spoznavanja, kaj učenje sploh je 🙂 in da je osvojila takšne navade, ki peljejo v prijazno in njej prilagojeno učenje. Pa saj veš, da je svojega otroka najtežje učiti … karkoli … in zato traja še malo dlje 🙂 Itak pa je vsak otrok unikat!
Ampak, ni mi žal, da sem si vzela ta čas – pa tudi njej ne. Se splača. Kot starši, imamo to moč in možnost odločitve. Potreben pa je korak v neznano, mogoče tudi iz cone udobja (torej poznanega) in narediti korak v levo, namesto v desno (ali obratno :)).
Že zdavnaj sem prenehala postavljat na tehtnico odnos z otrokom in učenje/šolo. Našla sem balans. Želim, da ga tudi ti.