Kot šolarka nisem rada nastopala …
… ne na odru … ne pred razredom … tudi v družbi sem raje poslušala kot govorila …
… bala sem se ustnih ocenjevanj … lezla pod mizo, samo da mi ne bi bilo treba stopiti pred 25 parov oči …
… nikoli nisem dvignila roke, četudi sem poznala pravilni odgovor …
… povsod sem (bila) tiha miška … (ja, občasno se še vedno potuhnem in opazujem … pa se ob tem počutim OK)
… sramežljiva …
… nekdo, s katerim imaš monolog, namesto dialog …
… kaj se je zgodilo v teh nekaj letih, odkar je zrasla ideja o Rumeni hiški …
… da voditi seminar ali predavanje ni bav bav, čeprav vem, da moj pristop ne bo vsem všeč …
… da vodim pogovor z neznano osebo, tako da uvidi svoje močne točke …
… da se čutim notranje dovolj močna, da vodim, usmerjam, svetujem …
… ali sem kot deklica kdaj razmišljala, da bom povabljena v TV oddajo in tako ali drugače govorila o svojem poslanstvu?
V mojih očeh je bilo to nekaj nemogočega ….
… saj bi zmrznila, zablokirala od treme, saj nimam kaj povedat, to je huje kot stati pred razredom …
… pa vendar …
… po nekaj časopisnih člankih, sem si zaželela biti gostja v tv oddaji …
… prvič, drugič, tretjič …
… res je, da ne veš koliko ljudi te gleda …
… da imajo voditeljice “za kamero” veliko bolj resen obraz kot ga kažejo “pred kamero” …
… da popolna tišina v studiu dvigne adrenalin do neba …
… in rdeči znak “on air” …
… da bom tako uživala pa si tudi nisem mislila … in oddaje so vedno prekratke, da bi povedala vse kar si želim (tega pa danes ni malo)
Kaj želim sporočiti:
Zaupaj v sramežljivega, mirnega in neopaznega otroka …
… kot vsi tudi on/ona išče svoje mesto v svetu …
… in ko ga najde, vzcveti … ob ‘pravem’ času …
… takrat mu/ji ne bo nerodno …
… in kar je bilo v otroških očeh nemogoče …
… v določenem trenutku postane mogoče …
… konec koncev so vse le naša (omejujoča) PREPRIČANJA …
… to je bil moj velik uspeh … in spopadanja z občutki treme učim tudi moje dekline in učence na individualnih urah … oh, vem, kako se počutite …
… in hvala, draga T., da si delila z mano občutke ob koncu ure: “Zaupam vase, vem da bom zmogla.”
Na individualnih urah iščemo tudi svojo notranjo moč … da zmoremo stopiti pred razred/učitelja … in lažje prenesti občutke, ki nas ob tem spremljajo … in postanejo del tistega kar je bilo ‘včasih’ …
Vabljeni v Rumeno hiško … na rumeni fotelj 🙂