Za pikce iz 1. triade ali “Mami, tole moram znat do ponedeljka!”

… me seznani naša 7-letnica v soboto. Izbuljim oči, pritisk se dvigne na 100 obratov, čeljust se povesi, da komaj izdavim: »Kaaaj? Kdaj? Si prepričana, da v ponedeljek?« Mojo popolno koncentracijo, da skuham kosilo, ki ga bo dejansko pojedlo vseh šest članov družine, prekine ta nebodigatreba stavek.

Deklina mi zaskrbljeno pove, da se mora naučiti govorni nastop. In ja, je prepričana, da do ponedeljka. V misli se mi prikrade tisti »dead line«, ko veš da mora biti narejeno (najbolje že včeraj), pa nimaš še niti pripravljeno. Kaj češ, tako majhni otroci še nimajo dobro izurjenega občutka, kdaj je ponedeljek, dokler ne pride sobota ali celo nedelja.

In ja, priznam, včasih je tudi kovačeva kobila bosa. Če kje, bi moralo biti v naši družini glede šole vse poštimano. In včasih tudi pri nas kakšna informacija enostavno uide.

Na srečo mojih otrok nisem mama, ki bi zagnala vik in krik, zakaj tega ni prej povedala. V vsaki »napaki« je tudi nekaj dobrega in to je bila idealna priložnost, da ji pokažem, kaj narediti ko je potrebna hitra akcija in učenje na horuk. Seveda na vprašanje, zakaj tega ni prej povedala, dobim odgovor, da JE, ampak je bilo tooooliko drugih (boljših, zabavnih …) stvari za počet. Ok, tudi meni se je neštetokrat zgodila podobna situacija in slepim se, če mislim da bom izkoreninila kampanjsko učenje.

Pomagati bo treba!

Moja napaka ali njena napaka? Kakorkoli, treba se je soočiti z nastalo situacijo. Pomagati bo treba! S kuhalnico v roki jo sprašujem o temi govornega nastopa. Pove mi naslov. Kaj pa zdaj, jo vprašam. »Ne vem.« …in to je to. Tukaj se končna. Če imaš otroka v katerem od prvih treh razredov, potem veš, da so ti otroci popolnoma nevešči učenja, niti jim ni jasno, kaj za šolo morajo delat doma. In zakaj.

Tudi naša deklina ni imela pojma kako sploh začeti in se pripraviti na dober nastop pred razredom. Naj najprej zapiše vsebino ali jo začne kar govoriti? Kaj narediti, da se bo čim bolj enostavno naučila? In kako se to naučiti v čim krajšem času? Namreč, časa je samo en dan in pol! Kar zmrazi me, če pomislim na ponavljanje stavka za stavkom (neprijetni spomini na moje šolske dni). Cel ljubi dan.

A veš, ko te otrok pokliče ves obupan, da tole se je pa nemogoče naučit, da to pa res nima nobenega smisla in oh in sploh. No, zdaj je to postal balzam za moja ušesa!

Brez panike, ji rečem! Naučila te bom kako biti učinkovit v zadnjih trenutkih. Tega jih v šoli gotovo ne učijo. Pst, ne me zatožit in ne me narobe razumet – ne spodbujam učenja v zadnjem hipu. Ampak ne morem si kaj, da ne pomislim, če je za učitelje sploh pomembno, kako nekdo pride do rezultata (ali določenega znanja) ali jim je res pomemben samo rezultat. Tako kot ni pomembno, kako se otrok v 2. razredu nauči teksta za govorni nastop, ampak je pomembno le to, da stopi pred razred in zdrdra naučeno, po točno določenih točkah. Tekoče, jasno, zavzeto in s čim manj hm in aaa.

Tako sem odločena, da ji pomagam le minimalno, saj gre konec koncev za njen izdelek. Pomagala ji bom le toliko, da ne zaide v mukotrpno, dolgočasno ponavljanje besedila.

 

Kako nam je uspelo?

»Imam idejo!« rečem moji deklini. Mož me pogleda in zavije z očmi, češ, spet tvoje čirule čarule. Jaz pa že imam v mislih metodo, ki bi bila najbolj primerna zanjo in ki bo poskrbela tudi za takojšen prenos v dolgoročni spomin. Ker ima malo časa za učenje, mora biti učinek hiter in učinkovit!

Na srečo učiteljice vedno pripravijo točke, katere naj bi upoštevali pri pripovedovanju (hvala:)). Pod vsako točko mi zato pove svoj opis. S tem, ko pripoveduje, že razmišlja in je miselno aktivna. Med tem sedi na žogi in poskakuje. Dobro, da ni bilo treba veliko opisat, ker nisem več vedela čemu naj sledim – poskakovanju ali besedam. Da bi se to kar mi je malo prej povedala, naučila v čim krajšem času, je bilo treba način učenja narediti zanimiv, ker si bo le tako hitro zapomnila. In seveda, še nekaj nedelje bi rada imela! Jaz osebno!

Deklice uživajo v risanju, a ne? Naša ni nobena izjema in ko sem predlagala, da bi govorni nastop narisala, je ni bilo treba ravno prositi na kolenih. Risalni list, barvice in že je vsako poved oblikovala v sliko. Problem rešen! In govorni nastop je pod kapo. Namesto branja (popolnoma neučinkovito, ker sploh še ne zna dobro brati) ali ponavljanja besedila za mano, je imela priložnost naučiti se sama s pomočjo svojih slikovnih predstav.

Učenje mesecev in letnih časov, učenje številk mobitela, učenje pesmice – vse s sliko in risanjem. Ja, noro rada riše.  Trenutno aktualna pa so »agregatna stanja vode« – a gre Grega stat na vodo (jo slišim, ko hodi po stopnicah in zraven naredi še gib iz hiphopa :)).

Sej veš, bolj ko je neumno, bolj si zapomniš! In pri malih pikcih to še bolj velja!

PS: v ponedeljek ne pozabi na delavnico za starše Nočem, ne morem, ne znam se učit!

      Še je čas za prijave 🙂

Lea Čerin

16.2.2017

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

− 1 = 1